Odškodnina za padec na ledu

Z nizkimi zimskimi temperaturami, snegom in ledom postane aktualna odškodnina za padec na ledu. Mediji hkrati poročajo o zimskih razmerah in gneči na urgenci, saj se na poledenelih pohodnih površinah poškoduje veliko ljudi.

Do poškodb (na prvem mestu je zlom koželjnice zaradi padca na stegnjeno roko) najpogosteje pride v večernem času, ko pločniki zmrzujejo. Nekatere poškodbe so precej neugodne, njihovo zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno, poškodovani pa imajo pogosto trajne posledice.

Odškodnina za padec na ledu

Zaradi hudih bolečin oškodovanci večinoma ne razmišljajo o ustreznem zavarovanju dokazov, ki bi jim pomagali pri morebitnem uveljavljanju odškodnine. Odškodnina za padec na ledu ni samoumevna, temveč je zelo pomembno, da oškodovanci uspejo čim bolj natančno dokazati okoliščine, v katerih je prišlo do njihovega padca. Nadvse dobrodošlo je, da fotografirajo mesto nezgode in pridobijo izjave morebitnih prič dogodka (običajno so to ljudje, ki jim pomagajo neposredno po padcu).

Najprej zdravljenje

Po končanem zdravljenju telesnih poškodb se odškodnina večinoma uveljavlja pri zavarovalnici, pri kateri je vzdrževalec ali lastnik površine, na kateri je prišlo do padca, zavarovan za tovrstne dogodke. Zavarovanje odgovornosti praviloma sklenejo vsa podjetja, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem pohodnih površin oziroma z izvajanjem zimske službe.

Premalo pazljivi? 

Odškodnina za padec na ledu se ne izplača vedno v celoti, saj velja, da bi morali biti tudi oškodovanci sami bolj pozorni na zimske razmere in da se ne moremo vedno zanašati le na skrbnost vzdrževalca površin. Vendar se odškodnina zmanjša samo v primeru, če se izkaže, da je bil oškodovanec premalo previden oziroma pazljiv, če se torej dokaže soprispevek k nastanku škode. Zavarovalnice zelo rade kar avtomatsko zmanjšajo škodo zaradi domnevne nepazljivosti oziroma premajhne pazljivosti … Tega seveda ni mogoče narediti avtomatsko, pač pa morajo tako trditev upravičevati okoliščine konkretnega primera. Obstajati mora realna možnost preprečljivosti nesreče z oškodovančevim drugačnim – skrbnejšim ravnanjem.

Sodna praksa

Tako je v sodni zadevi VSL sodba II Cp 2619/2011 sodišče ugotavljalo, da je oškodovanka sama odgovorna do 40 %. V zadevi VSL sodba II Cp 976/2013 pa je sodišče tožniku pripisalo 20 % soprispevek, ker bi moral glede na splošne razmere, ki so vladale v okolici, predvideti, da so tla spolzka.

V starejši sodni praksi je veljalo stališče, da so poledenela tla osnova za uporabo objektivne odgovornosti (takšna tla naj bi predstavljala tako imenovano nevarno stvar, ker povzroča večjo nevarnost zdrsov in padcev), tako da je bila odškodnina za padec na ledu veliko lažje dosegljiva. S časom pa se je sodna praska spremenila in kot osrednje vprašanje obstoja odgovornosti se je izpostavilo, ali je določenim subjektom (vzdrževalcem oziroma izvajalcem zimske službe) mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop nevarnih okoliščin (VSL sodba II Cp 1017/2018).

Tako gre oškodovancem odškodnina najpogosteje v primerih, ko izvajalec zimske službe ni ustrezno poskrbel za čiščenje oziroma posipavanje javnih površin.

Pomen dokazov

Ob množici »zimskih« padcev zavarovalnice dvomijo v utemeljenost izplačila odškodnine in včasih odškodninske zahtevke nekritično zavračajo, pogosto tudi pod vplivom zavarovancev. Ti namreč nasprotujejo izplačilu odškodnine tretjim osebam iz svojega zavarovanja odgovornosti in zavarovalnici pošljejo neustrezne podatke o okoliščinah konkretne nezgode.

Pogosto se izkaže, da je dobro dokumentiran odškodninski zahtevek pogoj za  izplačilo odškodnine. Odškodnina za padec na ledu je odvisna od dokazov, ki potrjujejo krivdo vzdrževalca – izvajalca zimske službe.

Preberite še: Uveljavljanje odškodnine – da ali ne?, Odškodnina za poškodbo rame, Odškodnina za poškodbo kolena, Odškodnina za zvin gležnja, Odškodnina za padec, Odškodnina za zlom stegnenice.