Kdo je odgovoren za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok? Otrok, starši, vzgojno-izobraževalnih zavod? Odgovornost otrok je odvisna od njihove starosti (pomembni mejniki so sedem, 14 in seveda 18 let) pa tudi drugih dejavnikov, kar ureja Obligacijski zakonik.
Škodo drugemu običajno naredijo odrasli, vendar pa tudi primerov, ko to storijo mlajši od 18 let, ni malo. Obligacijski zakonik pravi, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Otrok je lahko odškodninsko odgovoren šele po sedmem letu (solidarna odgovornost, če je poleg staršev odgovoren tudi otrok).
Poleg osnovnega, obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti zavarovanci večinoma sklenejo tudi neobvezno zavarovanje za telesne poškodbe voznika (AO-plus zavarovanje). To zavarovanje krije pravno priznano škodo, ki vozniku nastane zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči.
V primeru voznikove smrti v prometni nesreči zavarovalnica zavarovalnino izplača njegovim bližnjim. Pogoj za izplačilo zavarovalnine iz AO-plus zavarovanja je voznikova krivda za prometno nesrečo oziroma nemožnost uveljavitve odškodnine od druge odgovorne osebe.
Poškodbe oči lahko vodijo v okvaro vida ali celo do njegove izgube, kar pomembno vpliva na poškodovančevo nadaljnje življenje. V primeru, ko oškodovancu pripada odškodnina za poškodbo oči, se zastavlja vprašanje, kakšnega zneska se lahko nadeja.
Poškodbe oči so precej pogoste pri delovnih pa tudi pri prometnih nesrečah. Do njih prav tako velikokrat pride med otroško igro (recimo s fračo) in pri uporabi pirotehnike. Poškodbe vida so glede na težo posledic zelo različne: od zelo lahkih (I. skupina po Fischerjevi lestvici), ki ne puščajo trajnih posledic, do izjemno hudih (npr. izguba obeh očes; najvišja – VI. skupina po Fischerju).
Kdaj je kolesar upravičen do odškodnine za telesne poškodbe v prometni nesreči? Če je bil v nesreči soudeležen voznik avtomobila, gre kolesarju praktično vedno določena odškodnina, saj je objektivna odgovornost voznikov motornih vozil uzakonjena.
Za škodo, ki je kolesarju nastala v prometni nesreči, odgovarjata voznik motornega vozila in zavarovalnica, pri kateri ima ta sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Njuna odgovornost je objektivna (odgovornost brez krivde).
V Sloveniji se letno zgodi približno tisoč prometnih nesreč, v katerih so udeleženi vozniki enoslednih motornih vozil (motorji, mopedi, skuterji …). Odškodnina za poškodbe motorista se izplača iz obveznega zavarovanja AO ali prostovoljnega zavarovanja AO-plus.
Po
statističnih podatkih so za nastanek prometne nesreče največkrat krivi vozniki teh
vozil (najpogosteje neprilagojena hitrost). Po mojih izkušnjah pa nesrečo
pogosteje zakrivijo drugi udeleženci v prometu (krivda za nezgodo se velikokrat
neutemeljeno, pod vtisom statističnih podatkov, pripisuje motoristom).
Če želite priti do odškodnine, je najbolje, da se čim prej obrnete direktno na odvetnike, ki se ukvarjajo z uveljavljanjem odškodnin pri zavarovalnicah oziroma pri drugih odgovornih osebah tako v izvensodnih kot sodnih postopkih. V množici subjektov, ki oškodovancem ponujajo pomoč pri uveljavljanju odškodnine, je smotrno izbrati takšne, ki so res strokovnjaki za odškodnine.
Med oglaševalci, ki oškodovancem obljubljajo visoke oziroma najvišje odškodnine, prednjačijo različne posredniške družbe, ki pa same ne delujejo v postopkih na zavarovalnicah in sodiščih. Vedeti je treba, da strokovnjaki za odškodnine niso kar vsi, ki se za take oglašujejo.
Na odškodnino večinoma pomislimo ob hudih poškodbah, le redko ob lažjih oziroma manjših, ki pa so med najpogostejšimi. Čeprav obseg škode ni posebno velik, oškodovancem pripada denarna odškodnina za lahke poškodbe, zato se splača potruditi, da pridemo do njenega izplačila.
Oškodovanci se sprašujejo, ali jim odškodnina za lahke poškodbe sploh pripada oziroma se bojijo, da bodo stroški večji od izplačanega zneska odškodnine, zato se za njeno uveljavljanje odločijo le redko ali pa čakajo tako dolgo, da zadeva zastara. Toda bojazen, da bi stroški presegli znesek odškodnine, so v večini primerov odveč. Odgovorna oseba mora namreč plačati tudi odvetniške stroške, tako da v primeru sporazumne ureditve zadeve s poravnavo zavarovalnice poleg odškodnine praviloma vedno priznajo tudi stroške zastopanja po odvetniški tarifi. Če zadeve ni mogoče rešiti z zavarovalnico, preostane samo pot na sodišče, kjer pa dejansko lahko nastanejo precej visoki stroški.
Odškodnina za poškodbo pri delu oškodovancu ne pripada v vsakem primeru. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delodajalec odgovoren za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava, delavcu torej pripada odškodnina samo v primeru krivde oziroma objektivne odgovornosti delodajalca. Delodajalci se pogosto branijo priznati odgovornost za nezgodo.
Delodajalec ne odgovarja za vsako poškodbo pri delu, pač pa morajo biti za izplačilo odškodnine izpolnjeni določeni pogoji. Po drugi strani pa je v nekaterih primerih delavec upravičen do ustrezne odškodnine, tudi če mu ni priznana poškodba pri delu. Takšen primer je recimo poškodba, do katere pride na poti na delo, in sicer zaradi vzroka, za katerega odgovarja delodajalec.
Odgovor o višini odškodnine za telesne poškodbe oškodovanci pogosto iščejo na spletu ter pri prijateljih in znancih, vendar so ti viri informacij precej problematični. Znesek odškodnine za telesne poškodbe je namreč odvisen od primera do primera ter številnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti in ustrezno predstaviti. Pri zahtevi po izplačilu pravične odškodnine je zelo pomembno tudi dobro poznavanje sodne prakse.
Oškodovanci imajo pravico do odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo.
Odškodnina za nematerialno škodo
Odškodnine za nematerialno škodo (strah, bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost, odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, odškodnina za duševne bolečine ob izgubi bližnjega) ni mogoče enostavno ugotoviti, saj ne poznamo neke formule, po kateri bi se ta odškodnina matematično izračunala. Ponekod v tujini, npr. v Italiji, so izdelali tabele, ki so namenjene poenotenju določanja odškodnin (najbolj znane so tabele milanskega sodišča), hrvaško Vrhovno sodišče je sprejelo orientacijske kriterije za določanje denarnega nadomestila za nematerialno škodo.
Pri nas si pomagamo s sodbami, ki so obravnavale podobne poškodbe oziroma podoben obseg škode. Obstajajo zbirke sodnih odločb Vrhovnega sodišča, v katerih so primeri prisojenih odškodnin razvrščeni po teži poškodb (po Fischerjevem sistemu v šest skupin od zelo lahkih do izjemno hudih primerov) v 16. poškodbenih skupin (poškodbe glave in možganov, poškodbe vida, poškodbe sluha, poškodbe zob in čeljusti, poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber…). Prisojene odškodnine so v zbirkah prikazane tudi v povprečnih slovenskih plačah, da se zaradi padanja kupne moči denarja zagotovi objektivna primerjava skozi daljše časovno obdobje.
Na spletu se pojavljajo nekakšni odškodninski kalkulatorji, kar je sporno (gre zgolj za ceneno privabljanje naivnih strank), saj je, kot smo že zapisali, izračun odškodnine za telesne poškodbe praktično nemogoč.
Odškodnina za materialno škodo
Zaradi telesnih poškodb oškodovancem nastaja tudi materialna škoda: izguba zaslužka (ker v času bolniškega staleža ne morejo normalo delati), stroški tuje nege in pomoči (če so zaradi popoškodbenih težav odvisni od drugih), prevozni stroški (prevoz na zdravniške preglede, preiskave, terapije), stroški nakupa medicinskih pripomočkov, zdravil, samoplačniških pregledov in terapij. V nasprotju z nematerialno škodo lahko materialno škodo določimo bistveno lažje oziroma bolj natančno. Izgubo zaslužka je mogoče enostavno izračunati (npr. razlika med plačo, če bi redno delal, in bolniškim nadomestilom), pri stroških se upoštevajo npr. računi za nakup zdravil, pri prevoznih stroških se upošteva vse prevožene kilometre in se izračuna znesek kilometrine.
Ugotavljanje pravične odškodnine
Zakonodajalec je problematiko višine odškodnine za nematerialno škodo zelo splošno uredil, ko je v 179. členu Obligacijskega zakonika zapisal, da se oškodovancem izplača pravična odškodnina. Kolikšen znesek bo v nekem konkretnem primeru izplačan, pa se na da izračunati, pač pa se ga lahko le okvirno napove na podlagi skrbne analize posameznega primera, kar lahko naredi le ustrezno usposobljen strokovnjak za odškodnine. Izračun odškodnine za telesne poškodbe torej ni mogoč, temveč znesek lahko le ocenimo.
Kljub temu, da imajo v prometnih nezgodah poškodovani sopotniki pravico do odškodnine zaradi utrpelih telesnih poškodb, je nekateri ne želijo uveljavljati. Mislijo namreč, da bo odškodnina za poškodbe sopotnika bremenila povzročitelja, ki je lahko njihov prijatelj ali sorodnik.
A pomisleki niso na mestu, saj se odškodnina za sopotnika skoraj vedno izplača iz obveznega zavarovanja povzročiteljevega vozila. Dvomi poškodovanih sopotnikov izhajajo iz prepričanja, da bo moral povzročitelj zavarovalnici vrniti vsoto, ki jim jo bodo izplačale. To je sicer lahko res, vendar le izjemoma – če bi povzročitelj izgubil zavarovalne pravice. Do tega pa najpogosteje pride, če povzroči nezgodo pod vplivom alkohola ali brez vozniškega dovoljenja.
