Delovne nezgode so zelo pogoste v gradbeništvu, pri delu z različnimi stroji oziroma pri zahtevnejšem fizičnem delu. Kdaj je delavec upravičen do odškodnine za delovno nezgodo v gradbeništvu? Kdo je odgovoren za nezgodo in kdo je dolžan plačati odškodnino?
Delo v gradbeništvu je fizično zahtevno in velikokrat nevarno, izvaja se tudi na višini, veliko je improvizacije, hitenja, na skupnem gradbišču sodeluje veliko različnih delavcev, katerih delo pogosto ni ustrezno usklajeno. Hude nesreče, celo s tragičnim koncem, niso redke, kar je prepoznal tudi zakonodajalec, ki je določil, da morajo imeti gradbena podjetja svojo odgovornost obvezno zavarovano.
Višina odškodnine je odvisna od cele vrste okoliščin, zato
je za čim bolj realno napoved ustreznega zneska priporočljivo temeljito analizirati
vse argumente.
Stranke pogosto želijo takojšen odgovor o možnosti za uspeh oziroma o višini odškodnine, a realna ocena zneska odškodnine, ki si ga oškodovanec lahko obeta, je v večini primerov mogoča le, če predhodno (npr. pri uveljavljanju odškodnine za telesne poškodbe) dobro preučimo vse razpoložljive podatke in okoliščine nastanka škode.
V
prometnih in delovnih nesrečah mnogokrat pride do poškodb ramenskega sklepa;
kako visoka bo odškodnina za poškodbo rame, je odvisno predvsem od teže
poškodbe.
Za
poškodbo rame je mnogokrat kriv padec na iztegnjeno roko, ko se sila prenese na
sklep. Neredko jo skupijo kolesarji.
Ostvarivanje odštete za štetu prouzrokovanu saobraćajnom nesrećom započinje pitanjem odgovornosti. Da li oštećeni ima pravo na odštetu za saobraćajnu nesreću često je jasno već na prvi pogled, ali nije uvijek tako.
Oba vozača koja su učestvovala u saobraćajnoj nesreći odgovorna su za štetu prouzrokovanu trećim osobama. To znači da osobe koje su zadobile tjelesne povrede mogu tražiti odštetu za saobraćajnu nesreću od vozača, odnosno od osiguravajućih društava kod kojih vozači imaju sklopljeno osiguranje.
Huda prometna nesreča oškodovanca pahne v veliko življenjsko stisko. Zaradi obsežnih telesnih poškodb in dolgotrajnega zdravljenja ne more delati, se šolati … Odškodnina ne more povrniti stanja pred nesrečo, a vsaj delno ublaži težko situacijo.
Poskrbeti je treba, da bo priznana in izplačana odškodnina za vso nastalo škodo – ne samo za nematerialno, pač pa tudi za nastalo in bodočo materialno škodo.
V Sloveniji je bilo leta 2024 prijavljenih preko 14.000 poškodb pri delu, od tega 13 smrtnih. Več kot polovica smrtnih primerov se je zgodila v gradbeništvu, prometu in skladiščenju.
Gradbeništvo velja za eno od najbolj nevarnih panog, kar je predvsem posledica dela na višini, dela z mehanizacijo in prometa na gradbiščih. V večini primerov oškodovancem pripada odškodnina za poškodbo v gradbeništvu.
Delo v gradbeništvu je fizično zelo zahtevno (dvigovanje bremen, nošenje materialov, delo v prisilnih držah, klečanje, sklanjanje, plezanje), večinoma poteka na prostem v različnih vremenskih razmerah, pogosto se dela več kot osem ur (utrujenost), veliko del se opravlja na odrih, lestvah, strehah ali drugih konstrukcijah, zato so padci z višine ena od največjih nevarnosti. Redno se uporabljajo stroji in orodja (žerjavi, bagri, viličarji, mešalci, vrtalniki, brusilke), katerih nepravilna uporaba lahko povzroči hude poškodbe. Na gradbišču sočasno dela več različnih delavcev (zidarji, tesarji, vodovodarji, električarji, strojniki…), zato sta lahko tudi slaba organizacija in komunikacija med delavci razlog za nastanek poškodb. Gradbišče se stalno spreminja: na primer pot, ki je bila včeraj varna, danes morda ni več, saj lahko tam stoji material ali stroj, lahko se je pojavila odprtina oziroma luknja ali pa katera druga nevarna ovira.
Skupek vseh prežečih nevarnosti pomeni veliko možnost za nastanek različnih nezgod, med katerimi so seveda najbolj tragične tiste s smrtnim izidom, v veliki stiski pa so tudi delavci s hudimi poškodbami, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje in pustijo resne trajne posledice.
Pravočasno zbiranje dokazov
Odškodnina za poškodbo v gradbeništvu ni samoumevna, temveč je odvisna od vrste dokazov, zato je pomembno, da poškodovani (ali njegov spremljevalec, če sam ni sposoben) že ob prvem pregledu pri zdravniku jasno pove, da gre za poškodbo pri delu, ter opiše, kje in kako se je nezgoda zgodila. Iz svojih izkušenj lahko povem, da se pogosto zlorablja neznanje jezika gradbenih delavcev. Njihovi spremljevalci (praviloma so to nadrejeni delavci oškodovanca) namreč pogosto navedejo, da je do poškodbe prišlo v prostem času in drugače kot v resnici, s tem pa se delodajalec lahko izogne odgovornosti za nastanek in posledice nezgode.
Prav tako je zelo pomembno, da oškodovanec poskrbi za pravočasno fotografiranje kraja nezgode (ko je še vidno, kaj je bilo na gradišču narobe) ter da zbere imena in kontakte prič.
Poskrbite za svoje interese
Poškodovani delavec nikakor ne sme nekritično podpisati vnaprej pripravljene izjave, ki jo sestavi delodajalec in mu jo ponudi v podpis, saj se delodajalec s takšno izjavo trudi razbremeniti odgovornosti za nezgodo.
Oškodovanec mora torej poskrbeti za svoje interese, da bo po koncu zdravljenja lahko uspešno terjal izplačilo odškodnine. Odškodnino najpogosteje plača zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost. Zavarovanje v gradbeništvu je obvezno, vendar pa se vseeno zgodi, da ga kakšen delodajalec ne sklene ali pa sklene zavarovanje z najnižjo zavarovalno vsoto, ki ne pokrije vse nastale škode. V teh primerih se odškodnina oziroma dodatna odškodnina lahko terja direktno od delodajalca.
Priporočam, da poškodovani delavec čim prej poišče strokovno pomoč izkušenega odvetnika za delovne nesreče, ki mu bo lahko učinkovito pomagal pri uveljavljanju odškodnine.
Kdo je odgovoren za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok? Otrok, starši, vzgojno-izobraževalnih zavod? Odgovornost otrok je odvisna od njihove starosti (pomembni mejniki so sedem, 14 in seveda 18 let) pa tudi drugih dejavnikov, kar ureja Obligacijski zakonik.
Škodo drugemu običajno naredijo odrasli, vendar pa tudi primerov, ko to storijo mlajši od 18 let, ni malo. Obligacijski zakonik pravi, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Otrok je lahko odškodninsko odgovoren šele po sedmem letu (solidarna odgovornost, če je poleg staršev odgovoren tudi otrok).
Poleg osnovnega, obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti zavarovanci večinoma sklenejo tudi neobvezno zavarovanje za telesne poškodbe voznika (AO-plus zavarovanje). To zavarovanje krije pravno priznano škodo, ki vozniku nastane zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči.
V primeru voznikove smrti v prometni nesreči zavarovalnica zavarovalnino izplača njegovim bližnjim. Pogoj za izplačilo zavarovalnine iz AO-plus zavarovanja je voznikova krivda za prometno nesrečo oziroma nemožnost uveljavitve odškodnine od druge odgovorne osebe.
Poškodbe oči lahko vodijo v okvaro vida ali celo do njegove izgube, kar pomembno vpliva na poškodovančevo nadaljnje življenje. V primeru, ko oškodovancu pripada odškodnina za poškodbo oči, se zastavlja vprašanje, kakšnega zneska se lahko nadeja.
Poškodbe oči so precej pogoste pri delovnih pa tudi pri prometnih nesrečah. Do njih prav tako velikokrat pride med otroško igro (recimo s fračo) in pri uporabi pirotehnike. Poškodbe vida so glede na težo posledic zelo različne: od zelo lahkih (I. skupina po Fischerjevi lestvici), ki ne puščajo trajnih posledic, do izjemno hudih (npr. izguba obeh očes; najvišja – VI. skupina po Fischerju).
Kdaj je kolesar upravičen do odškodnine za telesne poškodbe v prometni nesreči? Če je bil v nesreči soudeležen voznik avtomobila, gre kolesarju praktično vedno določena odškodnina, saj je objektivna odgovornost voznikov motornih vozil uzakonjena.
Za škodo, ki je kolesarju nastala v prometni nesreči, odgovarjata voznik motornega vozila in zavarovalnica, pri kateri ima ta sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Njuna odgovornost je objektivna (odgovornost brez krivde).
