Na odškodnino večinoma pomislimo ob hudih poškodbah, le redko ob lažjih oziroma manjših, ki pa so med najpogostejšimi. Čeprav obseg škode ni posebno velik, oškodovancem pripada denarna odškodnina za lahke poškodbe, zato se splača potruditi, da pridemo do njenega izplačila.
Oškodovanci se sprašujejo, ali jim odškodnina za lahke poškodbe sploh pripada oziroma se bojijo, da bodo stroški večji od izplačanega zneska odškodnine, zato se za njeno uveljavljanje odločijo le redko ali pa čakajo tako dolgo, da zadeva zastara. Toda bojazen, da bi stroški presegli znesek odškodnine, so v večini primerov odveč. Odgovorna oseba mora namreč plačati tudi odvetniške stroške, tako da v primeru sporazumne ureditve zadeve s poravnavo zavarovalnice poleg odškodnine praviloma vedno priznajo tudi stroške zastopanja po odvetniški tarifi. Če zadeve ni mogoče rešiti z zavarovalnico, preostane samo pot na sodišče, kjer pa dejansko lahko nastanejo precej visoki stroški.
Odškodnina za poškodbo pri delu oškodovancu ne pripada v vsakem primeru. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delodajalec odgovoren za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava, delavcu torej pripada odškodnina samo v primeru krivde oziroma objektivne odgovornosti delodajalca. Delodajalci se pogosto branijo priznati odgovornost za nezgodo.
Delodajalec ne odgovarja za vsako poškodbo pri delu, pač pa morajo biti za izplačilo odškodnine izpolnjeni določeni pogoji. Po drugi strani pa je v nekaterih primerih delavec upravičen do ustrezne odškodnine, tudi če mu ni priznana poškodba pri delu. Takšen primer je recimo poškodba, do katere pride na poti na delo, in sicer zaradi vzroka, za katerega odgovarja delodajalec.
Odgovor o višini odškodnine za telesne poškodbe oškodovanci pogosto iščejo na spletu ter pri prijateljih in znancih, vendar so ti viri informacij precej problematični. Znesek odškodnine za telesne poškodbe je namreč odvisen od primera do primera ter številnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti in ustrezno predstaviti. Pri zahtevi po izplačilu pravične odškodnine je zelo pomembno tudi dobro poznavanje sodne prakse.
Oškodovanci imajo pravico do odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo.
Odškodnina za nematerialno škodo
Odškodnine za nematerialno škodo (strah, bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost, odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, odškodnina za duševne bolečine ob izgubi bližnjega) ni mogoče enostavno ugotoviti, saj ne poznamo neke formule, po kateri bi se ta odškodnina matematično izračunala. Ponekod v tujini, npr. v Italiji, so izdelali tabele, ki so namenjene poenotenju določanja odškodnin (najbolj znane so tabele milanskega sodišča), hrvaško Vrhovno sodišče je sprejelo orientacijske kriterije za določanje denarnega nadomestila za nematerialno škodo.
Pri nas si pomagamo s sodbami, ki so obravnavale podobne poškodbe oziroma podoben obseg škode. Obstajajo zbirke sodnih odločb Vrhovnega sodišča, v katerih so primeri prisojenih odškodnin razvrščeni po teži poškodb (po Fischerjevem sistemu v šest skupin od zelo lahkih do izjemno hudih primerov) v 16. poškodbenih skupin (poškodbe glave in možganov, poškodbe vida, poškodbe sluha, poškodbe zob in čeljusti, poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber…). Prisojene odškodnine so v zbirkah prikazane tudi v povprečnih slovenskih plačah, da se zaradi padanja kupne moči denarja zagotovi objektivna primerjava skozi daljše časovno obdobje.
Na spletu se pojavljajo nekakšni odškodninski kalkulatorji, kar je sporno (gre zgolj za ceneno privabljanje naivnih strank), saj je, kot smo že zapisali, izračun odškodnine za telesne poškodbe praktično nemogoč.
Odškodnina za materialno škodo
Zaradi telesnih poškodb oškodovancem nastaja tudi materialna škoda: izguba zaslužka (ker v času bolniškega staleža ne morejo normalo delati), stroški tuje nege in pomoči (če so zaradi popoškodbenih težav odvisni od drugih), prevozni stroški (prevoz na zdravniške preglede, preiskave, terapije), stroški nakupa medicinskih pripomočkov, zdravil, samoplačniških pregledov in terapij. V nasprotju z nematerialno škodo lahko materialno škodo določimo bistveno lažje oziroma bolj natančno. Izgubo zaslužka je mogoče enostavno izračunati (npr. razlika med plačo, če bi redno delal, in bolniškim nadomestilom), pri stroških se upoštevajo npr. računi za nakup zdravil, pri prevoznih stroških se upošteva vse prevožene kilometre in se izračuna znesek kilometrine.
Ugotavljanje pravične odškodnine
Zakonodajalec je problematiko višine odškodnine za nematerialno škodo zelo splošno uredil, ko je v 179. členu Obligacijskega zakonika zapisal, da se oškodovancem izplača pravična odškodnina. Kolikšen znesek bo v nekem konkretnem primeru izplačan, pa se na da izračunati, pač pa se ga lahko le okvirno napove na podlagi skrbne analize posameznega primera, kar lahko naredi le ustrezno usposobljen strokovnjak za odškodnine. Izračun odškodnine za telesne poškodbe torej ni mogoč, temveč znesek lahko le ocenimo.
Kljub temu, da imajo v prometnih nezgodah poškodovani sopotniki pravico do odškodnine zaradi utrpelih telesnih poškodb, je nekateri ne želijo uveljavljati. Mislijo namreč, da bo odškodnina za poškodbe sopotnika bremenila povzročitelja, ki je lahko njihov prijatelj ali sorodnik.
A pomisleki niso na mestu, saj se odškodnina za sopotnika skoraj vedno izplača iz obveznega zavarovanja povzročiteljevega vozila. Dvomi poškodovanih sopotnikov izhajajo iz prepričanja, da bo moral povzročitelj zavarovalnici vrniti vsoto, ki jim jo bodo izplačale. To je sicer lahko res, vendar le izjemoma – če bi povzročitelj izgubil zavarovalne pravice. Do tega pa najpogosteje pride, če povzroči nezgodo pod vplivom alkohola ali brez vozniškega dovoljenja.
Odgovornost za prometno nesrečo in potek njenega nastanka se ugotavljata na podlagi zapisnika, ki ga policija naredi ob vsaki nesreči, v kateri udeleženci utrpijo telesne poškodbe. Policija popiše objektivne okoliščine nastanka nezgode, ki so pomembne za dokazovanje kršitev prometnih pravil ter kazenske in civilne odgovornosti za nezgodo. Policijski zapisnik o prometni nesreči je ključen tudi za izplačilo odškodnine.
Policijske ugotovitve so zelo pomembne, saj na njihovi podlagi določimo odgovornost za prometno nesrečo in višino odškodnine. Moje izkušnje kažejo, da je velika večina zapisnikov o prometni nesreči narejena strokovno, kljub temu pa se včasih pripeti, da policisti pri sestavi zapisnika spregledajo pomembne okoliščine nastanka nesreče, ne ugotovijo pravih podatkov oziroma so njihovi zaključki napačni.
O začasni zadržanosti od dela do 30 koledarskih dni odloča izbrani osebni zdravnik, o bolniški odsotnosti (bolniškem staležu) nad 30 koledarskih dni pa odloča imenovani zdravnik ZZZS.
Če zavarovanec ni zadovoljen z odločitvijo imenovanega zdravnika, ima možnost vložitve pritožbe zoper njegovo odločbo.
Pritožbo zaradi nestrinjanja z odločitvijo imenovanega zdravnika ZZZS je potrebno vložiti v roku pet dni od vročitve (prejema) odločbe, s katero je bilo odločeno o začasni nezmožnosti za delo. Pritožbo zaradi bolniškega staleža lahko vloži zavarovanec sam, lahko pa poišče tudi pomoč odvetnika, ki vloži pritožbo zoper odločitev imenovanega zdravnika in ga nato v primeru zavrnitve pritožbe lahko zastopa v sodnem postopu pred delovnim in socialnim sodiščem.
Zdravstvena komisija ZZZS
Če obstajajo razlogi za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo (bolniškega staleža), po naših izkušnjah komisija ZZZS, ki je pristojna za reševanje pritožb, pritožbo ugodno reši. Zdravstvena komisija odloča na podlagi dokumentacije, ki jo prejme od imenovanega zdravnika ZZZS oziroma od osebnega zdravnika, ter dokumentacije, ki jo pritožbi priloži pritožnik. Pred komisijo ZZZS se lahko opravi tudi osebni pregled pritožnika. Za uspešno rešitev je potrebno pritožbo čim bolje argumentirati.
Delovno in socialno sodišče
V primeru neuspešne pritožbe ima zavarovanec – pritožnik možnost, da na Delovnem in socialnem sodišču v 30 dneh vloži tožbo, s katero zahteva, da sodišče odloči glede bolniškega staleža.
V sodnem postopku se spor običajno reši s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi samostojno vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Sodišče običajno postavi izvedenca specialista medicine dela in športa, da odgovori na aktualna strokovna vprašanja. Pri odločanju je pomembno, kakšne zdravstvene težave ima zavarovanec, in tudi, kakšno je njegovo delovno mesto.
Smiselnost pritožbe in tožbe
Po naših izkušnjah je pogosto mogoče že po pregledu obstoječe zdravstvene dokumentacije vnaprej dokaj dobro napovedati, kako se bo zadeva razrešila, in stranki svetovati nadaljnje ravnanje: da je vložitev pritožbe zaradi bolniškega staleža utemeljena oziroma da se ni smiselno spuščati v nepotrebne spore.
Niti v pritožbenem postopku pri ZZZS niti v sodnem postopku ni potrebno plačati sodne takse.
Odvetniška pisarna Matjaž Grebenc | 5. januarja, 2026 Dedovanje
Dedovanje postane aktualno ob koncu življenja. Z vprašanjem, kdo deduje po smrti, se včasih še bolj kot zapustnik ukvarjajo njegovi svojci pa tudi drugi ljudje.
Če zapustnik ne naredi oporoke, se njegovo premoženje deduje po zakonu. Kaj pa, če oporoke ne naredi in nima sorodnikov, ki bi lahko dedovali, kdo deduje v tem primeru? Dedič njegovega premoženja je država.
Brezplačna pravna pomoč(BPP) je namenjena ljudem s slabšim premoženjskim stanjem, da ne bi bili prikrajšani za pravno pomoč pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Pod katerimi pogoji in v kolikšnem obsegu lahko upravičenci pridobijo pravico do te pomoči, natančneje ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči.
Iz izkušenj ugotavljam, da bi brez BPP pri uveljavljanju odškodnine marsikdo ostal brez denarja. Če presodim, da bi bilo smiselno pridobiti BPP, stranki predlagam, da vloži prošnjo zanjo na sodišče. Brez BPP je namreč pot do odškodnine za marsikoga zelo omejena.
Psihične posledice prometnih nesreč so pogosto spregledane in prizadeti oškodovanci se morajo z njimi večinoma spopadati sami. Te posledice negativno vplivajo tudi na bližnje svojce in na širšo okolico.
Medicina se prvenstveno ukvarja z telesnimi poškodbami, nekako ob strani pa ostaja skrb za psihične posledice prometnih nesreč, ki zelo pogosto spremljajo travmatološko zdravljenje poškodb. Oškodovanci so večinoma prepuščeni sami sebi in zato teh težav pogosto ne rešujejo ustrezno. Dokaj redko, ko so težave tako izrazite, da jih prepozna tudi travmatolog, se v obravnavo vključi psiholog oziroma psihiater.
Ob hujših telesnih poškodbah se oškodovanci soočajo tudi s trajnimi posledicami, ki jih omejujejo na različnih življenjskih področjih. Odškodnina za posledice se obravnava v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Pri hujših poškodbah se največji delež odškodnine izplača ravno na račun odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za posledice je v primerjavi z drugimi oblikami nepremoženjske škode (odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja, odškodnina za strah, odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti) praviloma prisojena v občutno višjih zneskih.
Višina odškodnine
Pri hujših poškodbah se za trajne posledice običajno prisodi dva- do trikrat višja odškodnina kot za vse ostale oblike nepremoženjske škode skupaj. Pri izjemno hudih telesnih poškodbah pa je ta razlika še bistveno večja – odškodnina za posledice je lahko tudi desetkrat višja. Izjemoma se pri najhujših poškodbah, torej pri paraplegiji in tetraplegiji, na sodišču lahko določi enotna odškodnina. Posamične oblike nepremoženjske škode se med seboj namreč prepletajo, za oškodovanca pa končno ni pomembno, koliko odškodnine dobi za vsako odškodninsko postavko.
Posledice niso le fizične
Odškodnina za posledice ni odvisna samo od trajnih posledic, ki se kažejo v anatomskem in funkcionalnem smislu, pač pa predvsem od tega, kako te posledice vplivajo na vsakdanje življenje konkretnega oškodovanca. Ugotavlja se, na katerih področjih življenja je vpliv posledic najbolj izrazit oziroma katera področja življenja so najbolj prizadeta. Poškodbe pogosto zelo omejujejo delovno sposobnost poškodovancev, včasih pa je ta povsem izničena, kar vodi v invalidsko upokojitev. Pomembna pa so tudi druga področja življenja. Po hudih poškodbah so oškodovanci lahko omejeno sposobni za normalno družinsko življenje in za odgovorno starševstvo. Niso več sposobni za aktivno preživljanje prostega časa, za različne športne aktivnosti ali hobije, ki so osmišljali njihovo življenje. Ta oblika nepremoženjske škode pa ima tudi premoženjsko komponento: ker je oškodovanec nesposoben oziroma omejeno sposoben za delo, je prikrajšan zaradi izgube zaslužka, poleg tega je prikrajšan tudi zato, ker potrebuje tujo pomoč pri različnih aktivnostih.
Ugotavljanje posledic
Ocena posledic poškodb se ugotavlja na podlagi izpovedi oškodovanca, na podlagi medicinske dokumentacije o njegovem zdravljenju in na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke. Pogosto so posledice v posamičnem primeru tako obsežne, da je pri ugotavljanju obsega škode potrebnih več različnih izvedencev. Pravična odškodnina za posledice pa ni odvisna le od omenjenih treh parametrov, pač pa nanjo vpliva tudi primerjava z drugimi dosojenimi odškodninami v podobnih primerih oziroma ustrezna umeščenost konkretne odškodnine med prisojene odškodnine v težjih in lažjih primerih.
Duševno trpljenje
Pri zmanjšanju življenjskih aktivnostih se ugotavlja, česa poškodovanec ne more več početi in tudi, kaj vse dela težje in s povečanimi napori. Najpomembnejši pa je obseg duševnega trpljenja, ki ga sproža nesposobnost za določeno aktivnost. V primeru zelo hudih posledic, ko oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, saj tega ni sposoben, ker se svojega stanja ne zaveda (pri komatoznem stanju, pri zelo hudih poškodbah možganov), se tovrstna odškodnina ne izplača.
Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
V praksi se odškodnina izjemoma izplača tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnostih, vendar mora biti ugotovljeno, da je bila prizadetost oškodovanca zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti precejšnja. Sicer pa se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti lahko upošteva v okviru fizičnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja.
Zavarovalnina
Včasih se zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotavlja tudi s pomočjo ocene odstotka trajne invalidnosti po različnih zavarovalniških tabelah za nezgodno zavarovanje. Takšne ocene (ki so nek pomožen pokazatelj zmanjšanja delovnih oziroma življenjskih aktivnosti) pridejo v poštev predvsem v primerih, ko se poleg obsega odškodnine ugotavlja tudi obseg zavarovalnine po sklenjenih prostovoljnih nezgodnih zavarovanjih (poškodovana oseba ima lahko sklenjeno eno ali več nezgodnih zavarovanj in po vsakem od njih je upravičena do zavarovalnine).
