Delovne nezgode so zelo pogoste v gradbeništvu, pri delu z različnimi stroji oziroma pri zahtevnejšem fizičnem delu. Kdaj je delavec upravičen do odškodnine za delovno nezgodo v gradbeništvu? Kdo je odgovoren za nezgodo in kdo je dolžan plačati odškodnino?
Delo v gradbeništvu je fizično zahtevno in velikokrat nevarno, izvaja se tudi na višini, veliko je improvizacije, hitenja, na skupnem gradbišču sodeluje veliko različnih delavcev, katerih delo pogosto ni ustrezno usklajeno. Hude nesreče, celo s tragičnim koncem, niso redke, kar je prepoznal tudi zakonodajalec, ki je določil, da morajo imeti gradbena podjetja svojo odgovornost obvezno zavarovano.
Višina odškodnine je odvisna od cele vrste okoliščin, zato
je za čim bolj realno napoved ustreznega zneska priporočljivo temeljito analizirati
vse argumente.
Stranke pogosto želijo takojšen odgovor o možnosti za uspeh oziroma o višini odškodnine, a realna ocena zneska odškodnine, ki si ga oškodovanec lahko obeta, je v večini primerov mogoča le, če predhodno (npr. pri uveljavljanju odškodnine za telesne poškodbe) dobro preučimo vse razpoložljive podatke in okoliščine nastanka škode.
V Sloveniji je bilo leta 2024 prijavljenih preko 14.000 poškodb pri delu, od tega 13 smrtnih. Več kot polovica smrtnih primerov se je zgodila v gradbeništvu, prometu in skladiščenju.
Gradbeništvo velja za eno od najbolj nevarnih panog, kar je predvsem posledica dela na višini, dela z mehanizacijo in prometa na gradbiščih. V večini primerov oškodovancem pripada odškodnina za poškodbo v gradbeništvu.
Delo v gradbeništvu je fizično zelo zahtevno (dvigovanje bremen, nošenje materialov, delo v prisilnih držah, klečanje, sklanjanje, plezanje), večinoma poteka na prostem v različnih vremenskih razmerah, pogosto se dela več kot osem ur (utrujenost), veliko del se opravlja na odrih, lestvah, strehah ali drugih konstrukcijah, zato so padci z višine ena od največjih nevarnosti. Redno se uporabljajo stroji in orodja (žerjavi, bagri, viličarji, mešalci, vrtalniki, brusilke), katerih nepravilna uporaba lahko povzroči hude poškodbe. Na gradbišču sočasno dela več različnih delavcev (zidarji, tesarji, vodovodarji, električarji, strojniki…), zato sta lahko tudi slaba organizacija in komunikacija med delavci razlog za nastanek poškodb. Gradbišče se stalno spreminja: na primer pot, ki je bila včeraj varna, danes morda ni več, saj lahko tam stoji material ali stroj, lahko se je pojavila odprtina oziroma luknja ali pa katera druga nevarna ovira.
Skupek vseh prežečih nevarnosti pomeni veliko možnost za nastanek različnih nezgod, med katerimi so seveda najbolj tragične tiste s smrtnim izidom, v veliki stiski pa so tudi delavci s hudimi poškodbami, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje in pustijo resne trajne posledice.
Pravočasno zbiranje dokazov
Odškodnina za poškodbo v gradbeništvu ni samoumevna, temveč je odvisna od vrste dokazov, zato je pomembno, da poškodovani (ali njegov spremljevalec, če sam ni sposoben) že ob prvem pregledu pri zdravniku jasno pove, da gre za poškodbo pri delu, ter opiše, kje in kako se je nezgoda zgodila. Iz svojih izkušenj lahko povem, da se pogosto zlorablja neznanje jezika gradbenih delavcev. Njihovi spremljevalci (praviloma so to nadrejeni delavci oškodovanca) namreč pogosto navedejo, da je do poškodbe prišlo v prostem času in drugače kot v resnici, s tem pa se delodajalec lahko izogne odgovornosti za nastanek in posledice nezgode.
Prav tako je zelo pomembno, da oškodovanec poskrbi za pravočasno fotografiranje kraja nezgode (ko je še vidno, kaj je bilo na gradišču narobe) ter da zbere imena in kontakte prič.
Poskrbite za svoje interese
Poškodovani delavec nikakor ne sme nekritično podpisati vnaprej pripravljene izjave, ki jo sestavi delodajalec in mu jo ponudi v podpis, saj se delodajalec s takšno izjavo trudi razbremeniti odgovornosti za nezgodo.
Oškodovanec mora torej poskrbeti za svoje interese, da bo po koncu zdravljenja lahko uspešno terjal izplačilo odškodnine. Odškodnino najpogosteje plača zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost. Zavarovanje v gradbeništvu je obvezno, vendar pa se vseeno zgodi, da ga kakšen delodajalec ne sklene ali pa sklene zavarovanje z najnižjo zavarovalno vsoto, ki ne pokrije vse nastale škode. V teh primerih se odškodnina oziroma dodatna odškodnina lahko terja direktno od delodajalca.
Priporočam, da poškodovani delavec čim prej poišče strokovno pomoč izkušenega odvetnika za delovne nesreče, ki mu bo lahko učinkovito pomagal pri uveljavljanju odškodnine.
Poškodbe oči lahko vodijo v okvaro vida ali celo do njegove izgube, kar pomembno vpliva na poškodovančevo nadaljnje življenje. V primeru, ko oškodovancu pripada odškodnina za poškodbo oči, se zastavlja vprašanje, kakšnega zneska se lahko nadeja.
Poškodbe oči so precej pogoste pri delovnih pa tudi pri prometnih nesrečah. Do njih prav tako velikokrat pride med otroško igro (recimo s fračo) in pri uporabi pirotehnike. Poškodbe vida so glede na težo posledic zelo različne: od zelo lahkih (I. skupina po Fischerjevi lestvici), ki ne puščajo trajnih posledic, do izjemno hudih (npr. izguba obeh očes; najvišja – VI. skupina po Fischerju).
Če želite priti do odškodnine, je najbolje, da se čim prej obrnete direktno na odvetnike, ki se ukvarjajo z uveljavljanjem odškodnin pri zavarovalnicah oziroma pri drugih odgovornih osebah tako v izvensodnih kot sodnih postopkih. V množici subjektov, ki oškodovancem ponujajo pomoč pri uveljavljanju odškodnine, je smotrno izbrati takšne, ki so res strokovnjaki za odškodnine.
Med oglaševalci, ki oškodovancem obljubljajo visoke oziroma najvišje odškodnine, prednjačijo različne posredniške družbe, ki pa same ne delujejo v postopkih na zavarovalnicah in sodiščih. Vedeti je treba, da strokovnjaki za odškodnine niso kar vsi, ki se za take oglašujejo.
Na odškodnino večinoma pomislimo ob hudih poškodbah, le redko ob lažjih oziroma manjših, ki pa so med najpogostejšimi. Čeprav obseg škode ni posebno velik, oškodovancem pripada denarna odškodnina za lahke poškodbe, zato se splača potruditi, da pridemo do njenega izplačila.
Oškodovanci se sprašujejo, ali jim odškodnina za lahke poškodbe sploh pripada oziroma se bojijo, da bodo stroški večji od izplačanega zneska odškodnine, zato se za njeno uveljavljanje odločijo le redko ali pa čakajo tako dolgo, da zadeva zastara. Toda bojazen, da bi stroški presegli znesek odškodnine, so v večini primerov odveč. Odgovorna oseba mora namreč plačati tudi odvetniške stroške, tako da v primeru sporazumne ureditve zadeve s poravnavo zavarovalnice poleg odškodnine praviloma vedno priznajo tudi stroške zastopanja po odvetniški tarifi. Če zadeve ni mogoče rešiti z zavarovalnico, preostane samo pot na sodišče, kjer pa dejansko lahko nastanejo precej visoki stroški.
Odškodnina za poškodbo pri delu oškodovancu ne pripada v vsakem primeru. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delodajalec odgovoren za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava, delavcu torej pripada odškodnina samo v primeru krivde oziroma objektivne odgovornosti delodajalca. Delodajalci se pogosto branijo priznati odgovornost za nezgodo.
Delodajalec ne odgovarja za vsako poškodbo pri delu, pač pa morajo biti za izplačilo odškodnine izpolnjeni določeni pogoji. Po drugi strani pa je v nekaterih primerih delavec upravičen do ustrezne odškodnine, tudi če mu ni priznana poškodba pri delu. Takšen primer je recimo poškodba, do katere pride na poti na delo, in sicer zaradi vzroka, za katerega odgovarja delodajalec.
Brezplačna pravna pomoč(BPP) je namenjena ljudem s slabšim premoženjskim stanjem, da ne bi bili prikrajšani za pravno pomoč pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Pod katerimi pogoji in v kolikšnem obsegu lahko upravičenci pridobijo pravico do te pomoči, natančneje ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči.
Iz izkušenj ugotavljam, da bi brez BPP pri uveljavljanju odškodnine marsikdo ostal brez denarja. Če presodim, da bi bilo smiselno pridobiti BPP, stranki predlagam, da vloži prošnjo zanjo na sodišče. Brez BPP je namreč pot do odškodnine za marsikoga zelo omejena.
Če po zaključku zdravljenja telesnih poškodb, dobljenih v prometni ali delovni nezgodi, in izplačani odškodnini pride (lahko tudi po več letih) do nepričakovanega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do dodatnih zdravstvenih zapletov, ki so povezani s to nezgodo, se lahko dodatno izplača odškodnina za novo škodo.
Na nastanek nove škode oškodovanci največkrat ne pomislijo, saj so prepričani, da je bila s sklenitvijo poravnave njihova odškodninska zadeva dokončno zaključena.
Ugotavljam, da nekatere zavarovalnice naravnost izkoriščajo nepripravljenost oškodovancev, da bi do višje odškodnine prišli preko sodišča. Res je, da je sodni postopek finančno zahteven, saj so stroški lahko precej visoki, a je vseeno pametno v vsaki zadevi dobro premisliti, ali je tožba zaradi prenizke odškodnine smiselna.
Ob dolgoletnem spremljanju gibanja odškodnin, ki jih zavarovalnice ponujajo za primer sporazumne ureditve zadeve, opažam, da se ponujene odškodnine realno nižajo, svoje pa je v zadnjem času dodala še dokaj visoka inflacija, tako da je premislek o sodnem uveljavljanju odškodnine zelo na mestu.
