Kdo je odgovoren za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok? Otrok, starši, vzgojno-izobraževalnih zavod? Odgovornost otrok je odvisna od njihove starosti (pomembni mejniki so sedem, 14 in seveda 18 let) pa tudi drugih dejavnikov, kar ureja Obligacijski zakonik.
Škodo drugemu običajno naredijo odrasli, vendar pa tudi primerov, ko to storijo mlajši od 18 let, ni malo. Obligacijski zakonik pravi, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Otrok je lahko odškodninsko odgovoren šele po sedmem letu (solidarna odgovornost, če je poleg staršev odgovoren tudi otrok).
Odgovor o višini odškodnine za telesne poškodbe oškodovanci pogosto iščejo na spletu ter pri prijateljih in znancih, vendar so ti viri informacij precej problematični. Znesek odškodnine za telesne poškodbe je namreč odvisen od primera do primera ter številnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti in ustrezno predstaviti. Pri zahtevi po izplačilu pravične odškodnine je zelo pomembno tudi dobro poznavanje sodne prakse.
Oškodovanci imajo pravico do odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo.
Odškodnina za nematerialno škodo
Odškodnine za nematerialno škodo (strah, bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost, odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, odškodnina za duševne bolečine ob izgubi bližnjega) ni mogoče enostavno ugotoviti, saj ne poznamo neke formule, po kateri bi se ta odškodnina matematično izračunala. Ponekod v tujini, npr. v Italiji, so izdelali tabele, ki so namenjene poenotenju določanja odškodnin (najbolj znane so tabele milanskega sodišča), hrvaško Vrhovno sodišče je sprejelo orientacijske kriterije za določanje denarnega nadomestila za nematerialno škodo.
Pri nas si pomagamo s sodbami, ki so obravnavale podobne poškodbe oziroma podoben obseg škode. Obstajajo zbirke sodnih odločb Vrhovnega sodišča, v katerih so primeri prisojenih odškodnin razvrščeni po teži poškodb (po Fischerjevem sistemu v šest skupin od zelo lahkih do izjemno hudih primerov) v 16. poškodbenih skupin (poškodbe glave in možganov, poškodbe vida, poškodbe sluha, poškodbe zob in čeljusti, poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber…). Prisojene odškodnine so v zbirkah prikazane tudi v povprečnih slovenskih plačah, da se zaradi padanja kupne moči denarja zagotovi objektivna primerjava skozi daljše časovno obdobje.
Na spletu se pojavljajo nekakšni odškodninski kalkulatorji, kar je sporno (gre zgolj za ceneno privabljanje naivnih strank), saj je, kot smo že zapisali, izračun odškodnine za telesne poškodbe praktično nemogoč.
Odškodnina za materialno škodo
Zaradi telesnih poškodb oškodovancem nastaja tudi materialna škoda: izguba zaslužka (ker v času bolniškega staleža ne morejo normalo delati), stroški tuje nege in pomoči (če so zaradi popoškodbenih težav odvisni od drugih), prevozni stroški (prevoz na zdravniške preglede, preiskave, terapije), stroški nakupa medicinskih pripomočkov, zdravil, samoplačniških pregledov in terapij. V nasprotju z nematerialno škodo lahko materialno škodo določimo bistveno lažje oziroma bolj natančno. Izgubo zaslužka je mogoče enostavno izračunati (npr. razlika med plačo, če bi redno delal, in bolniškim nadomestilom), pri stroških se upoštevajo npr. računi za nakup zdravil, pri prevoznih stroških se upošteva vse prevožene kilometre in se izračuna znesek kilometrine.
Ugotavljanje pravične odškodnine
Zakonodajalec je problematiko višine odškodnine za nematerialno škodo zelo splošno uredil, ko je v 179. členu Obligacijskega zakonika zapisal, da se oškodovancem izplača pravična odškodnina. Kolikšen znesek bo v nekem konkretnem primeru izplačan, pa se na da izračunati, pač pa se ga lahko le okvirno napove na podlagi skrbne analize posameznega primera, kar lahko naredi le ustrezno usposobljen strokovnjak za odškodnine. Izračun odškodnine za telesne poškodbe torej ni mogoč, temveč znesek lahko le ocenimo.
Psihične posledice prometnih nesreč so pogosto spregledane in prizadeti oškodovanci se morajo z njimi večinoma spopadati sami. Te posledice negativno vplivajo tudi na bližnje svojce in na širšo okolico.
Medicina se prvenstveno ukvarja z telesnimi poškodbami, nekako ob strani pa ostaja skrb za psihične posledice prometnih nesreč, ki zelo pogosto spremljajo travmatološko zdravljenje poškodb. Oškodovanci so večinoma prepuščeni sami sebi in zato teh težav pogosto ne rešujejo ustrezno. Dokaj redko, ko so težave tako izrazite, da jih prepozna tudi travmatolog, se v obravnavo vključi psiholog oziroma psihiater.
Ob sklepanju osnovnega, obveznega avtomobilskega zavarovanja (AO) bolj ozaveščeni lastniki vozil sklenejo tudi prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, tako imenovano AO-plus zavarovanje. Zanimiva je primerjava AO-plus zavarovanj, ki jih ponujajo posamezne zavarovalnice, saj so med njimi zelo velike razlike.
Vsebini zavarovalnih pogojev, ki opredeljujejo kritje posameznega zavarovanja, zavarovanci pogosto posvečajo premalo pozornosti, in zdi se, da se zanašajo na različne reklamne slogane: Vse bo v redu, Nikoli sami, Brezskrbni na poti… Odločitev za izbiro zavarovanja včasih prepustijo kar zavarovalnemu zastopniku ali pa mu naročijo, naj izbere čim bolj ugodno (poceni) različico zavarovanja. Ko pride do prometne nesreče, pa se pogosto izkaže, da odločitev za najcenejše zavarovanje ni bila najboljša.
Odvetniška pisarna Matjaž Grebenc | 1. julija, 2024 Razno
Spoznanja, da se nekatere bolezni pogosto pojavljajo pri določenih poklicih, so stara več sto let. Pri nas so idrijske rudarje že v 18. stoletju zdravili zaradi značilnih bolezni, ki so se pojavljale pri delu v rudniku živega srebra.
Uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja in pravic iz zdravstvenega zavarovanja pa je obolelim delavcem omogočeno šele od leta 2023, ko je bil objavljen (v Uradnem listu RS, št. 25/2023) novi Pravilnik o poklicnih boleznih. Pogosto spregledana pa je možnost uveljavljanja odškodnine zaradi poklicne bolezni od delodajalca.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) poklicne bolezni opredeljuje kot bolezni, ki so povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Pravilnik o poklicnih boleznih vsebuje Seznam poklicnih bolezni in določa postopek ugotavljanja poklicnih bolezni.
Delodajalec odgovarja za poklicno bolezen enako kot za poškodbo pri delu.
Oboleli za poklicno boleznijo imajo pravico zahtevati odškodnino za poklicno bolezen od delodajalca, če je ta krivdno ali objektivno odgovoren za nastanek poklicne bolezni. Delodajalec je krivdno odgovoren, če ni zadostil vsem predpisanim in poznanim ukrepom za preprečitev takšne bolezni. Če se delodajalec ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, pa je odgovoren objektivno – odgovarja navkljub temu, da je ukrepal, kot je potrebno.
Odškodnine za poklicno bolezen praviloma ni mogoče zahtevati od zavarovalnice, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj ta zavarovanja praviloma izrecno izključujejo kritje tovrstnih škod. Z zavarovanjem odgovornosti delodajalca so namreč krite škode, ki so posledica nenadnega in presenetljivega dogodka, ki ga najlažje opredelimo kot nesrečo, niso pa krite škode, ki nastanejo zaradi kontinuiranega škodljivega delovanja na delavce v daljšem obdobju.
Primeri poklicnih bolezni – tudi covid-19
Na Seznamu poklicnih bolezni so: bolezni, ki jih povzročijo določeni kemični dejavniki (akrilonitril, arzen, ogljikov monoksid, živo srebro itd.; v tej skupini je 36 kemičnih dejavnikov), kožne bolezni, ki jih povzročijo snovi in dejavniki, ki niso navedeni drugje na seznamu (npr. saje, katran, smola), bolezni, ki jih povzroči vdihavanje snovi in dejavnikov, ki niso navedeni drugje(silikoza, azbestoza, alergijske astme itd.; naštetih deset bolezni), nalezljive in parazitske bolezni, npr. tetanus, bruceloza, virusni hepatitis, covid -19 (ki ga povzroči delo na področju preprečevanja bolezni, v zdravstvu in socialnem varstvu ter pri pomoči doma ali v pandemičnih razmerah v sektorjih, v katerih pride do izbruha pri dejavnostih, pri katerih je bilo dokazano tveganje okužbe), bolezni, ki jih povzročijo določeni fizikalni dejavniki (npr. katarakte, ki jih povzroči toplotno sevanje, paraliza živcev zaradi pritiska).
Oboleli so upravičeni do odškodnine zaradi nastale nematerialne in materialne škode.
Pregled zaključenih odškodninskih zadev na naših sodiščih kaže, da se odškodnine v sodni praksi za podobne poškodbe pogosto zelo razlikujejo. Zakaj?
Vzrok za različno dosojene odškodnine v sodni praksi pri zelo podobnih poškodbah gre v prvi vrsti pripisati kompleksnosti okoliščin, ki vplivajo na odmero zneska.
Če med zdravljenjem poškodb, nastalih v prometni ali delovni
nesreči, ne morete delati, vam pripada odškodnina zaradi izgube zaslužka.
Oškodovancem, ki zaradi telesnih poškodb ne morejo opravljati svojega običajnega dela, nastane precejšnja finančna škoda. Povzročitelji oziroma odgovorne osebe (zavarovalnice) na tovrstno škodo zelo radi pozabljajo, marsikateri oškodovanec pa ne ve, da mu pripada tudi odškodnina zaradi izgube zaslužka.
Ali sem upravičen do odškodnine za telesne poškodbe? Kdo jo bo
izplačal oziroma od koga naj jo terjam? Kako visok znesek mi pripada? Na koga
naj se obrnem?
Poškodovani v prometnih nesrečah in delovnih nezgodah, pa tudi tisti, ki so škodo utrpeli zaradi napak zdravnikov, odvetnikov, notarjev, računovodij in drugih oseb, so pogosto sprašujejo, kako do odškodnine.
Odvetniška pisarna Matjaž Grebenc | 9. oktobra, 2023 Dedovanje, Razno
Dedovanje odškodnine za premoženjsko škodo ni bilo nikoli sporno, dedovanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se je začelo ustrezno urejati šele na podlagi odločb Ustavnega sodišča RS.
O dedovanju premoženjske oziroma materialne škode ni bilo nikoli pomislekov ne v teoriji ne v praksi, povsem drugače pa je bilo pri dedovanju odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Kazenski zakonik
predvideva, da se o odškodninskem zahtevku oškodovanca, torej o odškodnini, lahko
odloča tudi v kazenskem postopku, a v praksi se to zgodi sorazmerno redko.
Sodišče oškodovance praviloma napoti na civilno sodišče, kjer naj odškodnino uveljavljajo v pravdnem postopku. Odškodninski zahtevek se na predlog upravičenca lahko obravnava tudi v kazenskem postopku, vendar le, če se postopek zaradi tega ne bi preveč zavlekel.
