Višina odškodnine je odvisna od cele vrste okoliščin, zato
je za čim bolj realno napoved ustreznega zneska priporočljivo temeljito analizirati
vse argumente.
Stranke pogosto želijo takojšen odgovor o možnosti za uspeh oziroma o višini odškodnine, a realna ocena zneska odškodnine, ki si ga oškodovanec lahko obeta, je v večini primerov mogoča le, če predhodno (npr. pri uveljavljanju odškodnine za telesne poškodbe) dobro preučimo vse razpoložljive podatke in okoliščine nastanka škode.
V
prometnih in delovnih nesrečah mnogokrat pride do poškodb ramenskega sklepa;
kako visoka bo odškodnina za poškodbo rame, je odvisno predvsem od teže
poškodbe.
Za
poškodbo rame je mnogokrat kriv padec na iztegnjeno roko, ko se sila prenese na
sklep. Neredko jo skupijo kolesarji.
Huda prometna nesreča oškodovanca pahne v veliko življenjsko stisko. Zaradi obsežnih telesnih poškodb in dolgotrajnega zdravljenja ne more delati, se šolati … Odškodnina ne more povrniti stanja pred nesrečo, a vsaj delno ublaži težko situacijo.
Poskrbeti je treba, da bo priznana in izplačana odškodnina za vso nastalo škodo – ne samo za nematerialno, pač pa tudi za nastalo in bodočo materialno škodo.
V Sloveniji je bilo leta 2024 prijavljenih preko 14.000 poškodb pri delu, od tega 13 smrtnih. Več kot polovica smrtnih primerov se je zgodila v gradbeništvu, prometu in skladiščenju.
Gradbeništvo velja za eno od najbolj nevarnih panog, kar je predvsem posledica dela na višini, dela z mehanizacijo in prometa na gradbiščih. V večini primerov oškodovancem pripada odškodnina za poškodbo v gradbeništvu.
Delo v gradbeništvu je fizično zelo zahtevno (dvigovanje bremen, nošenje materialov, delo v prisilnih držah, klečanje, sklanjanje, plezanje), večinoma poteka na prostem v različnih vremenskih razmerah, pogosto se dela več kot osem ur (utrujenost), veliko del se opravlja na odrih, lestvah, strehah ali drugih konstrukcijah, zato so padci z višine ena od največjih nevarnosti. Redno se uporabljajo stroji in orodja (žerjavi, bagri, viličarji, mešalci, vrtalniki, brusilke), katerih nepravilna uporaba lahko povzroči hude poškodbe. Na gradbišču sočasno dela več različnih delavcev (zidarji, tesarji, vodovodarji, električarji, strojniki…), zato sta lahko tudi slaba organizacija in komunikacija med delavci razlog za nastanek poškodb. Gradbišče se stalno spreminja: na primer pot, ki je bila včeraj varna, danes morda ni več, saj lahko tam stoji material ali stroj, lahko se je pojavila odprtina oziroma luknja ali pa katera druga nevarna ovira.
Skupek vseh prežečih nevarnosti pomeni veliko možnost za nastanek različnih nezgod, med katerimi so seveda najbolj tragične tiste s smrtnim izidom, v veliki stiski pa so tudi delavci s hudimi poškodbami, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje in pustijo resne trajne posledice.
Pravočasno zbiranje dokazov
Odškodnina za poškodbo v gradbeništvu ni samoumevna, temveč je odvisna od vrste dokazov, zato je pomembno, da poškodovani (ali njegov spremljevalec, če sam ni sposoben) že ob prvem pregledu pri zdravniku jasno pove, da gre za poškodbo pri delu, ter opiše, kje in kako se je nezgoda zgodila. Iz svojih izkušenj lahko povem, da se pogosto zlorablja neznanje jezika gradbenih delavcev. Njihovi spremljevalci (praviloma so to nadrejeni delavci oškodovanca) namreč pogosto navedejo, da je do poškodbe prišlo v prostem času in drugače kot v resnici, s tem pa se delodajalec lahko izogne odgovornosti za nastanek in posledice nezgode.
Prav tako je zelo pomembno, da oškodovanec poskrbi za pravočasno fotografiranje kraja nezgode (ko je še vidno, kaj je bilo na gradišču narobe) ter da zbere imena in kontakte prič.
Poskrbite za svoje interese
Poškodovani delavec nikakor ne sme nekritično podpisati vnaprej pripravljene izjave, ki jo sestavi delodajalec in mu jo ponudi v podpis, saj se delodajalec s takšno izjavo trudi razbremeniti odgovornosti za nezgodo.
Oškodovanec mora torej poskrbeti za svoje interese, da bo po koncu zdravljenja lahko uspešno terjal izplačilo odškodnine. Odškodnino najpogosteje plača zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost. Zavarovanje v gradbeništvu je obvezno, vendar pa se vseeno zgodi, da ga kakšen delodajalec ne sklene ali pa sklene zavarovanje z najnižjo zavarovalno vsoto, ki ne pokrije vse nastale škode. V teh primerih se odškodnina oziroma dodatna odškodnina lahko terja direktno od delodajalca.
Priporočam, da poškodovani delavec čim prej poišče strokovno pomoč izkušenega odvetnika za delovne nesreče, ki mu bo lahko učinkovito pomagal pri uveljavljanju odškodnine.
Kdo je odgovoren za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok? Otrok, starši, vzgojno-izobraževalnih zavod? Odgovornost otrok je odvisna od njihove starosti (pomembni mejniki so sedem, 14 in seveda 18 let) pa tudi drugih dejavnikov, kar ureja Obligacijski zakonik.
Škodo drugemu običajno naredijo odrasli, vendar pa tudi primerov, ko to storijo mlajši od 18 let, ni malo. Obligacijski zakonik pravi, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Otrok je lahko odškodninsko odgovoren šele po sedmem letu (solidarna odgovornost, če je poleg staršev odgovoren tudi otrok).
Poškodbe oči lahko vodijo v okvaro vida ali celo do njegove izgube, kar pomembno vpliva na poškodovančevo nadaljnje življenje. V primeru, ko oškodovancu pripada odškodnina za poškodbo oči, se zastavlja vprašanje, kakšnega zneska se lahko nadeja.
Poškodbe oči so precej pogoste pri delovnih pa tudi pri prometnih nesrečah. Do njih prav tako velikokrat pride med otroško igro (recimo s fračo) in pri uporabi pirotehnike. Poškodbe vida so glede na težo posledic zelo različne: od zelo lahkih (I. skupina po Fischerjevi lestvici), ki ne puščajo trajnih posledic, do izjemno hudih (npr. izguba obeh očes; najvišja – VI. skupina po Fischerju).
Če želite priti do odškodnine, je najbolje, da se čim prej obrnete direktno na odvetnike, ki se ukvarjajo z uveljavljanjem odškodnin pri zavarovalnicah oziroma pri drugih odgovornih osebah tako v izvensodnih kot sodnih postopkih. V množici subjektov, ki oškodovancem ponujajo pomoč pri uveljavljanju odškodnine, je smotrno izbrati takšne, ki so res strokovnjaki za odškodnine.
Med oglaševalci, ki oškodovancem obljubljajo visoke oziroma najvišje odškodnine, prednjačijo različne posredniške družbe, ki pa same ne delujejo v postopkih na zavarovalnicah in sodiščih. Vedeti je treba, da strokovnjaki za odškodnine niso kar vsi, ki se za take oglašujejo.
Na odškodnino večinoma pomislimo ob hudih poškodbah, le redko ob lažjih oziroma manjših, ki pa so med najpogostejšimi. Čeprav obseg škode ni posebno velik, oškodovancem pripada denarna odškodnina za lahke poškodbe, zato se splača potruditi, da pridemo do njenega izplačila.
Oškodovanci se sprašujejo, ali jim odškodnina za lahke poškodbe sploh pripada oziroma se bojijo, da bodo stroški večji od izplačanega zneska odškodnine, zato se za njeno uveljavljanje odločijo le redko ali pa čakajo tako dolgo, da zadeva zastara. Toda bojazen, da bi stroški presegli znesek odškodnine, so v večini primerov odveč. Odgovorna oseba mora namreč plačati tudi odvetniške stroške, tako da v primeru sporazumne ureditve zadeve s poravnavo zavarovalnice poleg odškodnine praviloma vedno priznajo tudi stroške zastopanja po odvetniški tarifi. Če zadeve ni mogoče rešiti z zavarovalnico, preostane samo pot na sodišče, kjer pa dejansko lahko nastanejo precej visoki stroški.
Odgovor o višini odškodnine za telesne poškodbe oškodovanci pogosto iščejo na spletu ter pri prijateljih in znancih, vendar so ti viri informacij precej problematični. Znesek odškodnine za telesne poškodbe je namreč odvisen od primera do primera ter številnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti in ustrezno predstaviti. Pri zahtevi po izplačilu pravične odškodnine je zelo pomembno tudi dobro poznavanje sodne prakse.
Oškodovanci imajo pravico do odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo.
Odškodnina za nematerialno škodo
Odškodnine za nematerialno škodo (strah, bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost, odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, odškodnina za duševne bolečine ob izgubi bližnjega) ni mogoče enostavno ugotoviti, saj ne poznamo neke formule, po kateri bi se ta odškodnina matematično izračunala. Ponekod v tujini, npr. v Italiji, so izdelali tabele, ki so namenjene poenotenju določanja odškodnin (najbolj znane so tabele milanskega sodišča), hrvaško Vrhovno sodišče je sprejelo orientacijske kriterije za določanje denarnega nadomestila za nematerialno škodo.
Pri nas si pomagamo s sodbami, ki so obravnavale podobne poškodbe oziroma podoben obseg škode. Obstajajo zbirke sodnih odločb Vrhovnega sodišča, v katerih so primeri prisojenih odškodnin razvrščeni po teži poškodb (po Fischerjevem sistemu v šest skupin od zelo lahkih do izjemno hudih primerov) v 16. poškodbenih skupin (poškodbe glave in možganov, poškodbe vida, poškodbe sluha, poškodbe zob in čeljusti, poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber…). Prisojene odškodnine so v zbirkah prikazane tudi v povprečnih slovenskih plačah, da se zaradi padanja kupne moči denarja zagotovi objektivna primerjava skozi daljše časovno obdobje.
Na spletu se pojavljajo nekakšni odškodninski kalkulatorji, kar je sporno (gre zgolj za ceneno privabljanje naivnih strank), saj je, kot smo že zapisali, izračun odškodnine za telesne poškodbe praktično nemogoč.
Odškodnina za materialno škodo
Zaradi telesnih poškodb oškodovancem nastaja tudi materialna škoda: izguba zaslužka (ker v času bolniškega staleža ne morejo normalo delati), stroški tuje nege in pomoči (če so zaradi popoškodbenih težav odvisni od drugih), prevozni stroški (prevoz na zdravniške preglede, preiskave, terapije), stroški nakupa medicinskih pripomočkov, zdravil, samoplačniških pregledov in terapij. V nasprotju z nematerialno škodo lahko materialno škodo določimo bistveno lažje oziroma bolj natančno. Izgubo zaslužka je mogoče enostavno izračunati (npr. razlika med plačo, če bi redno delal, in bolniškim nadomestilom), pri stroških se upoštevajo npr. računi za nakup zdravil, pri prevoznih stroških se upošteva vse prevožene kilometre in se izračuna znesek kilometrine.
Ugotavljanje pravične odškodnine
Zakonodajalec je problematiko višine odškodnine za nematerialno škodo zelo splošno uredil, ko je v 179. členu Obligacijskega zakonika zapisal, da se oškodovancem izplača pravična odškodnina. Kolikšen znesek bo v nekem konkretnem primeru izplačan, pa se na da izračunati, pač pa se ga lahko le okvirno napove na podlagi skrbne analize posameznega primera, kar lahko naredi le ustrezno usposobljen strokovnjak za odškodnine. Izračun odškodnine za telesne poškodbe torej ni mogoč, temveč znesek lahko le ocenimo.
O začasni zadržanosti od dela do 30 koledarskih dni odloča izbrani osebni zdravnik, o bolniški odsotnosti (bolniškem staležu) nad 30 koledarskih dni pa odloča imenovani zdravnik ZZZS.
Če zavarovanec ni zadovoljen z odločitvijo imenovanega zdravnika, ima možnost vložitve pritožbe zoper njegovo odločbo.
Pritožbo zaradi nestrinjanja z odločitvijo imenovanega zdravnika ZZZS je potrebno vložiti v roku pet dni od vročitve (prejema) odločbe, s katero je bilo odločeno o začasni nezmožnosti za delo. Pritožbo zaradi bolniškega staleža lahko vloži zavarovanec sam, lahko pa poišče tudi pomoč odvetnika, ki vloži pritožbo zoper odločitev imenovanega zdravnika in ga nato v primeru zavrnitve pritožbe lahko zastopa v sodnem postopu pred delovnim in socialnim sodiščem.
Zdravstvena komisija ZZZS
Če obstajajo razlogi za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo (bolniškega staleža), po naših izkušnjah komisija ZZZS, ki je pristojna za reševanje pritožb, pritožbo ugodno reši. Zdravstvena komisija odloča na podlagi dokumentacije, ki jo prejme od imenovanega zdravnika ZZZS oziroma od osebnega zdravnika, ter dokumentacije, ki jo pritožbi priloži pritožnik. Pred komisijo ZZZS se lahko opravi tudi osebni pregled pritožnika. Za uspešno rešitev je potrebno pritožbo čim bolje argumentirati.
Delovno in socialno sodišče
V primeru neuspešne pritožbe ima zavarovanec – pritožnik možnost, da na Delovnem in socialnem sodišču v 30 dneh vloži tožbo, s katero zahteva, da sodišče odloči glede bolniškega staleža.
V sodnem postopku se spor običajno reši s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi samostojno vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Sodišče običajno postavi izvedenca specialista medicine dela in športa, da odgovori na aktualna strokovna vprašanja. Pri odločanju je pomembno, kakšne zdravstvene težave ima zavarovanec, in tudi, kakšno je njegovo delovno mesto.
Smiselnost pritožbe in tožbe
Po naših izkušnjah je pogosto mogoče že po pregledu obstoječe zdravstvene dokumentacije vnaprej dokaj dobro napovedati, kako se bo zadeva razrešila, in stranki svetovati nadaljnje ravnanje: da je vložitev pritožbe zaradi bolniškega staleža utemeljena oziroma da se ni smiselno spuščati v nepotrebne spore.
Niti v pritožbenem postopku pri ZZZS niti v sodnem postopku ni potrebno plačati sodne takse.
