Psihične posledice prometnih nesreč so pogosto spregledane in prizadeti oškodovanci se morajo z njimi večinoma spopadati sami. Te posledice negativno vplivajo tudi na bližnje svojce in na širšo okolico.
Medicina se prvenstveno ukvarja z telesnimi poškodbami, nekako ob strani pa ostaja skrb za psihične posledice prometnih nesreč, ki zelo pogosto spremljajo travmatološko zdravljenje poškodb. Oškodovanci so večinoma prepuščeni sami sebi in zato teh težav pogosto ne rešujejo ustrezno. Dokaj redko, ko so težave tako izrazite, da jih prepozna tudi travmatolog, se v obravnavo vključi psiholog oziroma psihiater.
Ob hujših telesnih poškodbah se oškodovanci soočajo tudi s trajnimi posledicami, ki jih omejujejo na različnih življenjskih področjih. Odškodnina za posledice se obravnava v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Pri hujših poškodbah se največji delež odškodnine izplača ravno na račun odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za posledice je v primerjavi z drugimi oblikami nepremoženjske škode (odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja, odškodnina za strah, odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti) praviloma prisojena v občutno višjih zneskih.
Višina odškodnine
Pri hujših poškodbah se za trajne posledice običajno prisodi dva- do trikrat višja odškodnina kot za vse ostale oblike nepremoženjske škode skupaj. Pri izjemno hudih telesnih poškodbah pa je ta razlika še bistveno večja – odškodnina za posledice je lahko tudi desetkrat višja. Izjemoma se pri najhujših poškodbah, torej pri paraplegiji in tetraplegiji, na sodišču lahko določi enotna odškodnina. Posamične oblike nepremoženjske škode se med seboj namreč prepletajo, za oškodovanca pa končno ni pomembno, koliko odškodnine dobi za vsako odškodninsko postavko.
Posledice niso le fizične
Odškodnina za posledice ni odvisna samo od trajnih posledic, ki se kažejo v anatomskem in funkcionalnem smislu, pač pa predvsem od tega, kako te posledice vplivajo na vsakdanje življenje konkretnega oškodovanca. Ugotavlja se, na katerih področjih življenja je vpliv posledic najbolj izrazit oziroma katera področja življenja so najbolj prizadeta. Poškodbe pogosto zelo omejujejo delovno sposobnost poškodovancev, včasih pa je ta povsem izničena, kar vodi v invalidsko upokojitev. Pomembna pa so tudi druga področja življenja. Po hudih poškodbah so oškodovanci lahko omejeno sposobni za normalno družinsko življenje in za odgovorno starševstvo. Niso več sposobni za aktivno preživljanje prostega časa, za različne športne aktivnosti ali hobije, ki so osmišljali njihovo življenje. Ta oblika nepremoženjske škode pa ima tudi premoženjsko komponento: ker je oškodovanec nesposoben oziroma omejeno sposoben za delo, je prikrajšan zaradi izgube zaslužka, poleg tega je prikrajšan tudi zato, ker potrebuje tujo pomoč pri različnih aktivnostih.
Ugotavljanje posledic
Ocena posledic poškodb se ugotavlja na podlagi izpovedi oškodovanca, na podlagi medicinske dokumentacije o njegovem zdravljenju in na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke. Pogosto so posledice v posamičnem primeru tako obsežne, da je pri ugotavljanju obsega škode potrebnih več različnih izvedencev. Pravična odškodnina za posledice pa ni odvisna le od omenjenih treh parametrov, pač pa nanjo vpliva tudi primerjava z drugimi dosojenimi odškodninami v podobnih primerih oziroma ustrezna umeščenost konkretne odškodnine med prisojene odškodnine v težjih in lažjih primerih.
Duševno trpljenje
Pri zmanjšanju življenjskih aktivnostih se ugotavlja, česa poškodovanec ne more več početi in tudi, kaj vse dela težje in s povečanimi napori. Najpomembnejši pa je obseg duševnega trpljenja, ki ga sproža nesposobnost za določeno aktivnost. V primeru zelo hudih posledic, ko oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, saj tega ni sposoben, ker se svojega stanja ne zaveda (pri komatoznem stanju, pri zelo hudih poškodbah možganov), se tovrstna odškodnina ne izplača.
Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
V praksi se odškodnina izjemoma izplača tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnostih, vendar mora biti ugotovljeno, da je bila prizadetost oškodovanca zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti precejšnja. Sicer pa se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti lahko upošteva v okviru fizičnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja.
Zavarovalnina
Včasih se zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotavlja tudi s pomočjo ocene odstotka trajne invalidnosti po različnih zavarovalniških tabelah za nezgodno zavarovanje. Takšne ocene (ki so nek pomožen pokazatelj zmanjšanja delovnih oziroma življenjskih aktivnosti) pridejo v poštev predvsem v primerih, ko se poleg obsega odškodnine ugotavlja tudi obseg zavarovalnine po sklenjenih prostovoljnih nezgodnih zavarovanjih (poškodovana oseba ima lahko sklenjeno eno ali več nezgodnih zavarovanj in po vsakem od njih je upravičena do zavarovalnine).
Kolika je odšteta za tjelesne povrede? Koliku ću odštetu dobiti? Zašto odgovor glede visine pravične odštete za tjelesne povrede nije jednostavan?
Oštećeni se često pitaju na kakvu odštetu za tjelesne povrede imaju pravo, ali u većini slučajeva ni iskusni advokat ne može odmah i precizno odgovoriti na ovo pitanje. Član 179. ZOO-a samo općenito određuje da oštećeni ima pravo na pravičnu novčanu odštetu. Naime, visina odštete za tjelesne povrede zavisi od više ili manje važnih okolnosti.
Če po zaključku zdravljenja telesnih poškodb, dobljenih v prometni ali delovni nezgodi, in izplačani odškodnini pride (lahko tudi po več letih) do nepričakovanega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do dodatnih zdravstvenih zapletov, ki so povezani s to nezgodo, se lahko dodatno izplača odškodnina za novo škodo.
Na nastanek nove škode oškodovanci največkrat ne pomislijo, saj so prepričani, da je bila s sklenitvijo poravnave njihova odškodninska zadeva dokončno zaključena.
Pri zapletenih zavarovalniških zadevah je smiselno poiskati strokovno pomoč izkušenih odvetnikov, ki dobro poznajo aktualno odškodninsko-zavarovalniško problematiko. To je še posebno priporočljivo, če je prišlo do hudih telesnih poškodb, poškodb s smrtnim izidom ali je oškodovancev več. Za reševanje zahtevnih škod in uveljavljanje odškodnine je namreč potrebnih veliko izkušenj in znanja.
Da reševanje zahtevnih škod ni enostavno, priča tudi podatek, da imajo nekatere zavarovalnice posebne oddelke za reševanje kompleksnih škod, v katerih se z izplačilom odškodnin (oziroma zavarovalnin) ukvarjajo najbolj izkušeni in usposobljeni pravniki. Na drugi strani pa imajo samooklicani strokovnjaki, ki oškodovance pogosto kličejo takoj po vrnitvi iz bolnišnice in jim ponujajo pomoč pri uveljavljanju odškodnine, premalo znanja in izkušenj za uspešno zastopanje. To se še najbolj izkaže v zapletenejših odškodninskih primerih, zato je priporočljivo, da oškodovanci pomoč poiščejo pri izkušenem odvetniku, ki bo korektno predstavil potek postopka in bo znal ustrezno svetovati ter pomagati pri iskanju najbolj optimalne rešitve.
Medtem
ko je obseg materialne škode mogoče dokaj dobro objektivno izmeriti, pa je
ugotavljanje oziroma odmera odškodnine za telesne poškodbe bolj zapletena.
V odškodnino za telesne poškodbe spada poleg nematerialne škode tudi materialna, kar nekatere zavarovalnice zelo rade »pozabljajo« in tako oškodovance prikrajšajo za popolno odškodnino. Ignoriranje materialne škode pri telesnih poškodbah je še posebno aktualno pri reševanju zahtevkov za škodo, ki jo povzročijo neznana vozila, za katero jamči Slovensko zavarovalno združenje. Odmera odškodnine za telesne poškodbe mora tako upoštevati tudi škodo zaradi stroškov zdravljenja, nakupa medicinskih pripomočkov, potrebne tuje nege in pomoči po poškodbi in končno tudi škodo zaradi izgube zaslužka.
Odgovor o višini odškodnine za telesne poškodbe oškodovanci pogosto iščejo na spletu ter pri prijateljih in znancih, vendar so ti viri informacij precej problematični. Znesek odškodnine za telesne poškodbe je namreč odvisen od primera do primera ter številnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti in ustrezno predstaviti. Pri zahtevi po izplačilu pravične odškodnine je zelo pomembno tudi dobro poznavanje sodne prakse.
Oškodovanci imajo pravico do odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo.
Odškodnina za nematerialno škodo
Odškodnine za nematerialno škodo (strah, bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost, odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, odškodnina za duševne bolečine ob izgubi bližnjega) ni mogoče enostavno ugotoviti, saj ne poznamo neke formule, po kateri bi se ta odškodnina matematično izračunala. Ponekod v tujini, npr. v Italiji, so izdelali tabele, ki so namenjene poenotenju določanja odškodnin (najbolj znane so tabele milanskega sodišča), hrvaško Vrhovno sodišče je sprejelo orientacijske kriterije za določanje denarnega nadomestila za nematerialno škodo.
Pri nas si pomagamo s sodbami, ki so obravnavale podobne poškodbe oziroma podoben obseg škode. Obstajajo zbirke sodnih odločb Vrhovnega sodišča, v katerih so primeri prisojenih odškodnin razvrščeni po teži poškodb (po Fischerjevem sistemu v šest skupin od zelo lahkih do izjemno hudih primerov) v 16. poškodbenih skupin (poškodbe glave in možganov, poškodbe vida, poškodbe sluha, poškodbe zob in čeljusti, poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber…). Prisojene odškodnine so v zbirkah prikazane tudi v povprečnih slovenskih plačah, da se zaradi padanja kupne moči denarja zagotovi objektivna primerjava skozi daljše časovno obdobje.
Na spletu se pojavljajo nekakšni odškodninski kalkulatorji, kar je sporno (gre zgolj za ceneno privabljanje naivnih strank), saj je, kot smo že zapisali, izračun odškodnine za telesne poškodbe praktično nemogoč.
Odškodnina za materialno škodo
Zaradi telesnih poškodb oškodovancem nastaja tudi materialna škoda: izguba zaslužka (ker v času bolniškega staleža ne morejo normalo delati), stroški tuje nege in pomoči (če so zaradi popoškodbenih težav odvisni od drugih), prevozni stroški (prevoz na zdravniške preglede, preiskave, terapije), stroški nakupa medicinskih pripomočkov, zdravil, samoplačniških pregledov in terapij. V nasprotju z nematerialno škodo lahko materialno škodo določimo bistveno lažje oziroma bolj natančno. Izgubo zaslužka je mogoče enostavno izračunati (npr. razlika med plačo, če bi redno delal, in bolniškim nadomestilom), pri stroških se upoštevajo npr. računi za nakup zdravil, pri prevoznih stroških se upošteva vse prevožene kilometre in se izračuna znesek kilometrine.
Ugotavljanje pravične odškodnine
Zakonodajalec je problematiko višine odškodnine za nematerialno škodo zelo splošno uredil, ko je v 179. členu Obligacijskega zakonika zapisal, da se oškodovancem izplača pravična odškodnina. Kolikšen znesek bo v nekem konkretnem primeru izplačan, pa se na da izračunati, pač pa se ga lahko le okvirno napove na podlagi skrbne analize posameznega primera, kar lahko naredi le ustrezno usposobljen strokovnjak za odškodnine. Izračun odškodnine za telesne poškodbe torej ni mogoč, temveč znesek lahko le ocenimo.
Ob velikem številu potnikov, ki vsakodnevno uporabljajo javni avtobusni prevoz (zlasti LPP – Ljubljanski potniški promet), in ob pogosto zahtevnih prometnih situacijah v mestni gneči ni nepričakovano, da se vsako leto poškoduje precej potnikov, predvsem starejših, ki jim pripada odškodnina za padec na avtobusu.
Ob hitrem zaviranju mestnih avtobusov se marsikateri potnik ne uspe varno zadržati na sedežu oziroma na nogah, čeprav se po svojih najboljših močeh trudi držati za držala v avtobusu. Potniki se pogosto poškodujejo tudi pri izstopanju iz avtobusa.
Odgovornost za škodo
Padci na avtobusih so večinoma posledica objestne vožnje voznikov osebnih vozil, ki z izsiljevanjem prednosti povzročijo nenadno in močno zaviranje voznikov avtobusov, saj ti le tako lahko preprečijo (hujše) trčenje. Manjkrat pa gre krivdo za padce in poškodbe potnikov pripisati voznikom avtobusov in njihovi napačni vožnji. Vozniki avtobusov so pri vožnji praviloma previdni, saj se večina dobro zaveda težav po povzročitvi prometne nesreče in poškodb potnikov. Kazenski zakonik namreč določa, da je odgovornost voznikov avtobusov v javnem prometu večja od odgovornosti ostalih voznikov in so zato predvidene tudi strožje kazni (kaznivo dejanje Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa je opredeljeno v 325. členu KZ-1).
Na prvem mestu potniki
Po civilnih predpisih (Obligacijski zakonik) oškodovancem pripada odškodnina za padec na avtobusu, če je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja voznika avtobusa in tudi če je njihov padec zakrivil voznik kakšnega drugega vozila (avtomobila). Voznik avtobusa in voznik drugega vozila oziroma njuni zavarovalnici za nastalo škodo odgovarjajo solidarno in objektivno. To pomeni, da se oškodovancu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, kdo je dejansko zakrivil nevarno situacijo in njegove poškodbe, pač pa se zahtevek naslovi neposredno na eno od zavarovalnic, pri kateri sta zavarovana avtobus oziroma drugo vozilo. Če je povzročitelj (voznik, ki izsili avtobus) poškodb neznan, pa se odškodnino lahko zahteva tudi od Slovenskega zavarovalnega združenja. Ta po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu jamči za škode, ki jih povzročijo neznana oziroma nezavarovana vozila.
Odškodnino plača zavarovalnica
Oškodovanec torej odškodnino običajno zahteva od zavarovalnice, pri kateri je sklenjeno ustrezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ne pa od voznika avtobusa oziroma od njegovega delodajalca ali od drugega v dogodku udeleženega voznika. Odškodnino oškodovancu plača zavarovalnica, ki lahko po izplačilu odškodnine z drugo zavarovalnico ureja vprašanje, katera bo dokončni plačnik škode.
Dokazovanje odgovornosti
Pri padcu (poškodbi) na avtobusu se običajno naredi policijski zapisnik, ki je nato osnova za uveljavljanje odškodnine. Če je na razpolago policijski zapisnik, dokazovanje odgovornosti v večini primerov ne predstavlja težave.
Obseg škode
Višina odškodnine se določa glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo o zdravljenju in na podlagi drugih dokazil. Včasih pa je odškodnina za padec na avtobusu odvisna tudi od ravnanja potnika – oškodovanca; če je bilo njegovo ravnanje premalo skrbno, se upošteva tudi njegov soprispevek k nastanku škode zaradi premajhne pazljivosti. Seveda pa se soprispevka ne sme določati avtomatsko oziroma pavšalno (kar rade počnejo zavarovalnice), pač pa le na podlagi oškodovancu dokazanih opustitev dolžnega ravnanja.
Uveljavljanje odškodnine
Praviloma je najboljše, da se oškodovanci za pomoč pri uveljavljanju odškodnine obrnejo na izkušenega in strokovno kompetentnega odvetnika. Ta jim bo znal svetovati, kako zadevo uspešno rešiti v izvensodnem postopku pri zavarovalnici, prav tako pa jih bo lahko učinkovito zastopal tudi na sodišču, če bo zavarovalnica neutemeljeno zavrnila izplačilo odškodnine oziroma bo ponudila prenizko odškodnino.
Srce, pljuča, delno tudi vranico in jetra pred poškodbami ščiti 12 parov reber. Ob delovanju sile (padci, udarci, stisnjenje pri, recimo, prometnih nesrečah) prihaja do različno hudih poškodb reber, od udarnin do poka ali zloma enega ali več reber.
Ob zelo velikih silah lahko odlomki reber poškodujejo notranje organe. Odškodnina za zlom reber je odvisna od različnih dejavnikov, ki pomembno vplivajo na potek in trajanje zdravljenja, od intenzivnosti bolečin, od trajnih posledic itd.
Zvin vratne hrbtenice je najpogostejša poškodba v prometnih nesrečah. Posebno problematični so nepričakovani močni trki od zadaj in s strani. Odškodnine za zvin vratne hrbtenice se gibljejo od približno tisoč evrov do več deset tisoč evrov.
V prometnih nesrečah je najpogostejša poškodba zvin vratne hrbtenice – glava ob trčenju nenadzorovano zaniha naprej in nazaj. Še posebno problematični so nepričakovani močni trki od zadaj in s strani, saj uporaba varnostnega pasu te poškodbe ne more preprečiti. Predvsem so izpostavljene osebe s predhodno okvarjeno hrbtenico (morebitne prejšnje poškodbe oziroma degenerativne spremembe) in osebe, ki imajo v času trka glavo nagnjeno vstran.
