Ob sklepanju osnovnega, obveznega avtomobilskega zavarovanja (AO) bolj ozaveščeni lastniki vozil sklenejo tudi prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, tako imenovano AO-plus zavarovanje. Zanimiva je primerjava AO-plus zavarovanj, ki jih ponujajo posamezne zavarovalnice, saj so med njimi zelo velike razlike.
Vsebini zavarovalnih pogojev, ki opredeljujejo kritje posameznega zavarovanja, zavarovanci pogosto posvečajo premalo pozornosti, in zdi se, da se zanašajo na različne reklamne slogane: Vse bo v redu, Nikoli sami, Brezskrbni na poti… Odločitev za izbiro zavarovanja včasih prepustijo kar zavarovalnemu zastopniku ali pa mu naročijo, naj izbere čim bolj ugodno (poceni) različico zavarovanja. Ko pride do prometne nesreče, pa se pogosto izkaže, da odločitev za najcenejše zavarovanje ni bila najboljša.
Udeleženci prometnih nesreč, pri katerih je prišlo do hudih telesnih poškodb, nujno potrebujejo strokovnjaka, ki jim bo svetoval tako glede morebitnega kazenskega postopka kot glede postopka za uveljavljanje odškodnine. Pri tem jim bo znal najbolje pomagati izkušen odvetnik za prometne nesreče.
Kazenski zakonik za udeleženca prometne nesreče, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, določa denarno kazen ali zapor do treh let (323. člen KZ-1). V primeru smrti ene ali več oseb pa se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
Če po zaključku zdravljenja telesnih poškodb, dobljenih v prometni ali delovni nezgodi, in izplačani odškodnini pride (lahko tudi po več letih) do nepričakovanega hudega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do dodatnih zdravstvenih zapletov, ki so povezani s to nezgodo, se lahko dodatno izplača odškodnina za novo škodo.
Na nastanek nove škode oškodovanci največkrat ne pomislijo, saj so prepričani, da je bila s sklenitvijo poravnave njihova odškodninska zadeva dokončno zaključena.
Odškodnino za škodo, ki je nastala v prometni ali delovni nesreči in v drugih primerih (če je škoda krita s sklenjenim zavarovanjem odgovornosti), se z odškodninskim zahtevkom običajno zahteva od zavarovalnice. Kadar pa dogovor v izvensodnem postopku ni mogoč, je sodna pot – odškodninska tožba zoper odgovorno osebo oziroma zavarovalnico edina možnost za pridobitev pravične odškodnine.
Če zavarovalnica neutemeljeno zavrača plačilo odškodnine in trdi, da njen zavarovanec ni kriv za škodni dogodek oziroma da je zanj odgovoren sam oškodovanec ali tretja oseba, preostane le še odškodninska tožba.
Ljudje pogosto sprašujejo, ali je uveljavljanje odškodnine pri zavarovalnici sploh smiselno. Pomisleke imajo, ker njihove poškodbe v prometni nesreči niso bile zelo velike in se bojijo, da bodo pri tem nastali ogromni stroški, včasih pa njihovi pomisleki temeljijo na dejstvu, da so z nepravilnim ravnanjem tudi sami prispevali k nastanku škode.
Večina oškodovancev v prometnih nesrečah utrpi lažje poškodbe, kar pa še ne pomeni, da jim ne gre ustrezna odškodnina oziroma da se jim uveljavljanje odškodnine ne splača. Seveda pa morajo biti pri tem pazljivi, da na koncu res ne bodo plačali več, kot bodo dobili.
Kljub temu, da imajo v prometnih nezgodah poškodovani sopotniki pravico do odškodnine zaradi utrpelih telesnih poškodb, je nekateri ne želijo uveljavljati. Mislijo namreč, da bo odškodnina za poškodbe sopotnika bremenila povzročitelja, ki je lahko njihov prijatelj ali sorodnik.
A pomisleki niso na mestu, saj se odškodnina za sopotnika skoraj vedno izplača iz obveznega zavarovanja povzročiteljevega vozila. Dvomi poškodovanih sopotnikov izhajajo iz prepričanja, da bo moral povzročitelj zavarovalnici vrniti vsoto, ki jim jo bodo izplačale. To je sicer lahko res, vendar le izjemoma – če bi povzročitelj izgubil zavarovalne pravice. Do tega pa najpogosteje pride, če povzroči nezgodo pod vplivom alkohola ali brez vozniškega dovoljenja.
Poškodbe oči lahko vodijo v okvaro vida ali celo do njegove izgube, kar pomembno vpliva na poškodovančevo nadaljnje življenje. V primeru, ko oškodovancu pripada odškodnina za poškodbo oči, se zastavlja vprašanje, kakšnega zneska se lahko nadeja.
Poškodbe oči so precej pogoste pri delovnih pa tudi pri prometnih nesrečah. Do njih prav tako velikokrat pride med otroško igro (recimo s fračo) in pri uporabi pirotehnike. Poškodbe vida so glede na težo posledic zelo različne: od zelo lahkih (I. skupina po Fischerjevi lestvici), ki ne puščajo trajnih posledic, do izjemno hudih (npr. izguba obeh očes; najvišja – VI. skupina po Fischerju).
Udeleženci prometnih nesreč se pogosto znajdejo v situaciji, ko določeno časovno obdobje nimajo na razpolago svojega vozila (bodisi zaradi popravila bodisi zaradi nakupa novega vozila). Jim za ta čas pripada odškodnina zaradi neuporabe vozila?
Danes je večina ljudi dnevno odvisna od uporabe vozila. Če se zgodi nesreča in je vozilo zaradi poškodbe na popravilu, so neredko v veliki stiski. Prav tako so v nezavidljivem položaju, če je vozilo uničeno in so primorani izbrati in kupiti novo. Zavarovalnice jim ne ponudijo jasnega odgovora, kdaj jim pripada odškodnina zaradi neuporabe vozila, raje jim prodajajo zavarovanje nadomestnega vozila v okviru kasko zavarovanja.
Ob velikem številu potnikov, ki vsakodnevno uporabljajo javni avtobusni prevoz (zlasti LPP – Ljubljanski potniški promet), in ob pogosto zahtevnih prometnih situacijah v mestni gneči ni nepričakovano, da se vsako leto poškoduje precej potnikov, predvsem starejših, ki jim pripada odškodnina za padec na avtobusu.
Ob hitrem zaviranju mestnih avtobusov se marsikateri potnik ne uspe varno zadržati na sedežu oziroma na nogah, čeprav se po svojih najboljših močeh trudi držati za držala v avtobusu. Potniki se pogosto poškodujejo tudi pri izstopanju iz avtobusa.
Odgovornost za škodo
Padci na avtobusih so večinoma posledica objestne vožnje voznikov osebnih vozil, ki z izsiljevanjem prednosti povzročijo nenadno in močno zaviranje voznikov avtobusov, saj ti le tako lahko preprečijo (hujše) trčenje. Manjkrat pa gre krivdo za padce in poškodbe potnikov pripisati voznikom avtobusov in njihovi napačni vožnji. Vozniki avtobusov so pri vožnji praviloma previdni, saj se večina dobro zaveda težav po povzročitvi prometne nesreče in poškodb potnikov. Kazenski zakonik namreč določa, da je odgovornost voznikov avtobusov v javnem prometu večja od odgovornosti ostalih voznikov in so zato predvidene tudi strožje kazni (kaznivo dejanje Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa je opredeljeno v 325. členu KZ-1).
Na prvem mestu potniki
Po civilnih predpisih (Obligacijski zakonik) oškodovancem pripada odškodnina za padec na avtobusu, če je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja voznika avtobusa in tudi če je njihov padec zakrivil voznik kakšnega drugega vozila (avtomobila). Voznik avtobusa in voznik drugega vozila oziroma njuni zavarovalnici za nastalo škodo odgovarjajo solidarno in objektivno. To pomeni, da se oškodovancu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, kdo je dejansko zakrivil nevarno situacijo in njegove poškodbe, pač pa se zahtevek naslovi neposredno na eno od zavarovalnic, pri kateri sta zavarovana avtobus oziroma drugo vozilo. Če je povzročitelj (voznik, ki izsili avtobus) poškodb neznan, pa se odškodnino lahko zahteva tudi od Slovenskega zavarovalnega združenja. Ta po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu jamči za škode, ki jih povzročijo neznana oziroma nezavarovana vozila.
Odškodnino plača zavarovalnica
Oškodovanec torej odškodnino običajno zahteva od zavarovalnice, pri kateri je sklenjeno ustrezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ne pa od voznika avtobusa oziroma od njegovega delodajalca ali od drugega v dogodku udeleženega voznika. Odškodnino oškodovancu plača zavarovalnica, ki lahko po izplačilu odškodnine z drugo zavarovalnico ureja vprašanje, katera bo dokončni plačnik škode.
Dokazovanje odgovornosti
Pri padcu (poškodbi) na avtobusu se običajno naredi policijski zapisnik, ki je nato osnova za uveljavljanje odškodnine. Če je na razpolago policijski zapisnik, dokazovanje odgovornosti v večini primerov ne predstavlja težave.
Obseg škode
Višina odškodnine se določa glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo o zdravljenju in na podlagi drugih dokazil. Včasih pa je odškodnina za padec na avtobusu odvisna tudi od ravnanja potnika – oškodovanca; če je bilo njegovo ravnanje premalo skrbno, se upošteva tudi njegov soprispevek k nastanku škode zaradi premajhne pazljivosti. Seveda pa se soprispevka ne sme določati avtomatsko oziroma pavšalno (kar rade počnejo zavarovalnice), pač pa le na podlagi oškodovancu dokazanih opustitev dolžnega ravnanja.
Uveljavljanje odškodnine
Praviloma je najboljše, da se oškodovanci za pomoč pri uveljavljanju odškodnine obrnejo na izkušenega in strokovno kompetentnega odvetnika. Ta jim bo znal svetovati, kako zadevo uspešno rešiti v izvensodnem postopku pri zavarovalnici, prav tako pa jih bo lahko učinkovito zastopal tudi na sodišču, če bo zavarovalnica neutemeljeno zavrnila izplačilo odškodnine oziroma bo ponudila prenizko odškodnino.
Oškodovanec, ki je bil v prometni nesreči telesno poškodovan kot voznik, sopotnik ali pešec, se že med zdravljenjem ubada z vprašanjem, kako do ustrezne odškodnine. Zlasti tisti, ki so prvič v tej vlogi, ne vedo, na koga se obrniti s svojimi vprašanji, dilemami, pomisleki in skrbmi.
Nekateri se zanašajo na reklame, s katerimi različne odškodninske (posredniške) družbe oglašujejo svoje storitve, drugi na priporočila uslužbencev, s katerimi pridejo v stik po nesreči in med zdravljenjem (policisti, medicinsko osebje …). Bolj radovedni ali nezaupljivi obiščejo več odvetnikov in se na podlagi ustvarjenega vtisa (in višine obljubljene odškodnine) odločijo, komu bodo zaupali uveljavljanje odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli v prometni nesreči.
