Odškodnina zaradi neuporabe vozila

Udeleženci prometnih nesreč se pogosto znajdejo v situaciji, ko določeno časovno obdobje nimajo na razpolago svojega vozila (bodisi zaradi popravila bodisi zaradi nakupa novega vozila). Jim za ta čas pripada odškodnina zaradi neuporabe vozila?

Danes je večina ljudi dnevno odvisna od uporabe vozila. Če se zgodi nesreča in je vozilo zaradi poškodbe na popravilu, so neredko v veliki stiski. Prav tako so v nezavidljivem položaju, če je vozilo uničeno in so primorani izbrati in kupiti novo. Zavarovalnice jim ne ponudijo jasnega odgovora, kdaj jim pripada odškodnina zaradi neuporabe vozila, raje jim prodajajo zavarovanje nadomestnega vozila v okviru kasko zavarovanja.

Namesto, da bi zavarovalnice za obdobje, ko vozila oškodovanci ne morejo uporabljati, ponudile neko korektno rešitev (morebiti pavšalno odškodnino), ta del škode zelo pogosto kar nekako ignorirajo. Zavarovancem ponujajo sklenitev zavarovanja nadomestnega vozila oziroma reševanje nastalih težav nalagajo avtomobilskim servisom, ki naj za čas popravila strankam zagotavljajo nadomestno vozilo pod ugodnimi pogoji.

Revna sodna praksa

Na tem področju vlada precejšnja zmeda, kar je zelo nenavadno, če vemo, da gre za množico tovrstnih primerov. Morda je tako zato, ker se za sorazmerno majhne zneske zavarovanci nočejo spuščati v draga, dolgotrajna in negotova pravdanja na sodišču, in zato naša sodna praksa v teh zadevah ni posebno bogata. V bistvu ni nekih modrih sodnih rešitev, ki bi zavarovalnice prepričale k drugačni obravnavi takšnih zadev.

Pridobitne dejavnosti

V kolikor se vozilo uporablja za neko pridobitno dejavnost (npr. taksi službo, prevažanje tovora), je zadeva načeloma enostavnejša. Oškodovanec mora dokazati, kolikšna izguba zaslužka mu je nastala zaradi neuporabe vozila, zavarovalnica pa mora povrniti izgubljen dobiček. V nastali situaciji mora oškodovanec seveda ravnati kot dober gospodar in se truditi zmanjšati nastalo škodo – tudi z najemom podobnega vozila oziroma na drug primeren način.

Iznajdljivost na preizkušnji

Drugače pa je, ko gre za fizično osebo, ki vozilo uporablja v vsakdanjem življenju (npr. živi v od službe, vrtca, šole oddaljenem kraju brez javnega prevoza). Osebi, ki vozilo nujno potrebuje v vsakdanjem življenju, bi morala zavarovalnica plačati strošek najema nadomestnega vozila. Ker oškodovanci s strani zavarovalnice nimajo jasnih navodil, kako postopati v takšnih primerih, se skušajo znajti na najrazličnejše načine – vozila si izposojajo od znancev ali prijateljev, velike razdalje premagujejo peš ali s kolesom.

Stališče iz leta 1968

V primerih, ko oškodovanci vozila ne potrebujejo tako nujno kot v zgoraj opisanih primerih, zavarovalnice zagovarjajo načelno stališče, da jim odškodnina zaradi neuporabe vozila ne pripada, ker da izguba komoditete ni priznana oblika nematerialne škode. Gre za stališče iz posvetovanja vrhovnih sodnikov republiških in pokrajinskih civilnih sodišč iz leta 1968. V petdesetih letih so se življenjske navade zelo spremenile, avto ni več luksuz, pač pa je nuja. Ob omejitvah javnega prometa v času koronakrize (v nekem obdobju je skoraj povsem zastal) se je nujnost lastništva avtomobila še stopnjevala. Menim, da je nastopil čas za drugačen pogled na vlogo avtomobila – nanj je treba gledati v luči navad današnjih ljudi. Odškodnina zaradi neuporabe vozila bi se morala v vseh primerih urediti na bolj sodoben oziroma oškodovancem prijazen način (izjema je obdobje, ko oškodovanec zaradi v prometni nezgodi utrpelih poškodb vozila sploh ne bi mogel uporabljati in ga niti ne bi potreboval).

Kako, da bo pravično?

Ker se popravilo lahko zelo zavleče, bi bilo treba rešiti tudi vprašanje obdobja priznanja odškodnine. Če se popravilo izvaja na zavarovalniškem pogodbenem servisu, ne vidim pravih razlogov za kakršnokoli omejitev. Omejiti pa bi bilo treba čas najema nadomestnega vozila za primere, ko se izkaže, da oškodovanec ne ravna kot dober gospodar.

Oškodovancem bi se morala v vsakem primeru priznati določena odškodnina zaradi neuporabe vozila. Če nastale situacije ne bi mogli premostiti na drug način, bi se jim priznali stroški najema nadomestnega vozila. V kolikor pa bi oškodovanci z nekimi dodatnimi nevšečnostmi in trudom situacijo rešili drugače (npr. vsak dan več kilometrov pešačili ali kolesarili v službo), bi morali imeti pravico do pavšalne odškodnine, ki bi bila lahko nekoliko manjša od stroška najema vozila. Hkrati pa bi morali priznati določeno (manjšo) odškodnino tudi oškodovancem, ki vozila sicer nujno ne potrebujejo, a jim kljub temu ni vseeno, da ga ne morejo uporabljati.

Možne rešitve

Smiselno bi bilo, podobno kot ponekod v tujini, uvesti tabele, ki bi določale pavšalno odmero odškodnine, če se oškodovanci ne bi odločili za najem nadomestnega vozila. Vem, da so pred leti pri nas zavarovalnice uporabljale neformalne lestvice za tovorna vozila, tako da se je točno vedelo, koliko dnevne odškodnine se prizna za neuporabo določenega tovornega vozila.  

Preberite tudi: Odvetnik za odškodnine.