Odškodnina za zdravniško napako
V ZDA so ugotovili, da zaradi zdravniških napak vsako leto umre od 44.000 do 98.000 ljudi; zaradi dvomljivcev so raziskavo ponovili in izkazalo se je, da je stanje v resnici še nekoliko slabše.
V Sloveniji se takšne raziskave še niso lotili, saj za to ni prave (politične) volje, ocenjuje pa se, da zaradi zdravniških napak letno umre od 350 do 700 ljudi. Pri nas se odškodnina za zdravniško napako sorazmerno redko izplača, do nje pa pogosto vodi trnova pot.
Pri nas se za zdravniške napake prisojajo mnogo nižje odškodnine kot denimo v ZDA, kjer so milijonski zneski precej pogosti. Razlika v prisojenih odškodninah je posledica pravne ureditve. Naše odškodninsko pravo namreč ne pozna t. i. kaznovalne funkcije pri dosojanju odškodnin, ki se v ZDA odraža tudi tako, da na višino odškodnine vpliva velikost ustanove, ki je povzročila škodo (večja ustanova mora plačati višjo odškodnino).
Z reševanjem odškodninskih zahtevkov zaradi zdravniških napak sem se prvič srečal pred približno 25 leti. Že takrat sem ugotovil, da gre za eno od najbolj težavnih dokazovanj utemeljenosti odškodninskih zahtevkov, in da so oškodovanci v zelo težkem položaju. Sistem ne deluje tako, da bi zdravniško napako prepoznali, jo strokovno preučili in na osnovi ugotovitev poskrbeli za večjo varnost pacientov, s tem pa tudi oškodovancem omogočili, da bi na nek normalen način prišli do odškodnine. Danes je namreč tako, da je oškodovanec, ki je že itak prizadet, prisiljen v dolgoletno mukotrpno dokazovanje zdravniške napake na sodišču.
O zdravniških napakah se molči
Čeprav je jasno, da se je motiti povsem človeško, in da se medicinske napake dogajajo tudi pri nas, se oškodovanci, čeprav so vedno bolj ozaveščeni, razmeroma redko odločajo zahtevati odškodnino. Razlogi za to so raznovrstni.
Napake se zdravstveni delavci pogosto bojijo priznati, saj se s tem izpostavijo obtoževanju in različnim negativnim posledicam (kazenskemu pregonu in javnemu linču). Takšno stanje pa je nevzdržno ne samo zato, ker potencialni oškodovanci ne pridejo do pravične odškodnine, pač pa predvsem zato, ker se napake ustrezno ne zaznavajo, posledično tudi ne analizirajo in odpravljajo, zato se vedno znova reproducirajo nove podobne napake. Sistem na žalost deluje v smeri prikrivanja napak, namesto da bi se trudil preprečiti nove podobne napake. V nasprotju z nekaterimi državami (zlasti na severu Evrope), kjer so varnost v zdravstvu postavili v ospredje, se pri nas praktično nič ne spremeni, o zdravniških napakah se molči.
Odgovornost za zdravniško napako
Logično je torej, da se v stanju, ko se napako skuša prikriti, oškodovanci sorazmerno težko dokopljejo do ustreznih informacij za uspešno uveljavljanje odškodnine. Ta se praviloma zahteva iz sklenjenega zavarovanja odgovornosti za zdravniško napako. To obvezno zavarovanje odgovornosti mora imeti sklenjeno vsaka zdravstvena ustanova, odškodnino pa plača zavarovalnica. Izjemno redko mora odškodnino plačati zdravnik; znan je recimo primer iz leta 2006, ko je sodišče v Tel Avivu naložilo plačilo visoke odškodnine (krepko čez dva milijona evrov) mednarodno priznanemu nevrokirurgu Vinku Dolencu zaradi zapletov pri operaciji možganskega tumorja izraelskega pacienta leta 1992 na UKC Ljubljana.
Na napake je treba opozarjati, sistem spremeniti
Na zdravniške napake je treba opozarjati, sicer se zadeve v zdravstvu očitno ne bodo premaknile na bolje. Vsak državljan bi se moral po svojih močeh boriti za bolj varno zdravstvo, to je njegova pravica in tudi dolžnost.