Odškodnina za poškodbo glave
Poškodbo glave zelo pogosto utrpijo udeleženci prometnih pa tudi delovnih nesreč.
Hujša poškodba glave in možganov lahko pusti trajne posledice, ki močno poslabšajo kakovost življenja, zato oškodovancem pripada ustrezna odškodnina za poškodbo glave.
Med poškodbe glave uvrščamo širok spekter poškodb – od blagih (ki povzročajo le prehodne nevšečnosti) do hudih (ki povsem spremenijo življenje poškodovanca in njegovih svojcev) ali celo usodnih. Poškodbe glave in možganov lahko botrujejo nastanku različnih motenj, ki se pokažejo neposredno po poškodbi (npr. motnje zavesti po pretresu možganov) ali/in pozneje (pozni posledici možganskih poškodb sta npr. posttravmatska epilepsija, posttravmatska demenca). Klinična razvrstitev takšnih poškodb in njihovih posledic je kompleksna, v obravnavo (predvsem hujših) poškodb je vključen multidisciplinaren tim strokovnjakov. Zdravljenju vseh pa je skupno osredotočenje na preprečevanje poznih posledic, saj prav te odločajo o kakovosti življenja, ki jo poškodovanec lahko pričakuje po končanem zdravljenju. Nič čudnega ni torej, da je tudi odškodnina za poškodbo glave zato zelo odvisna prav od teže dolgoročnih posledic.
Pri lažjih poškodbah glave, ki ne puščajo trajnih posledic, se odškodnina običajno giblje od približno tisoč evrov do nekaj tisoč evrov. Pri težjih poškodbah s hudimi trajnimi posledicami pa odškodnina lahko doseže več sto tisoč evrov.
Najhujše poškodbe glave pogosto brez odškodnine
Oškodovanci z najhujšimi poškodbami možganov, ki se zaradi teže poškodbe ne zavedajo svojega stanja in so bodisi v vegetativnem bodisi v komatoznem stanju (pri tem sta še ohranjena cikel budnosti in spanja ter zmožnost odpreti oči), praviloma ostanejo brez odškodnine za nematerialno škodo. Takšna odločitev zavarovalnice je pospremljena z razlago, da se ne zavedajo svojega trpljenja, in ker niso sposobni trpeti psihičnih bolečin, tudi ne nastane tovrstna škoda, zato jim odškodnina ne pripada.
Taka utemeljitev odklonitve izplačila odškodnine za poškodbo glave je po mojem mnenju problematična. Sporna je domneva o oškodovančevem nezavedanju okolice, saj je zelo težko, če ne celo nemogoče trditi, da se konkreten oškodovanec ne zaveda okolice okoli sebe in da ne trpi duševnih bolečin. Svojci takšnih oškodovancev poročajo, da ti pogosto jočejo ob določenih vsebinah (recimo ob omenjanju njim ljube osebe) ali pa dajejo druge znake, da niso na ravni rastline. V medijih se pojavljajo pričevanja oseb, ki so se zbudile iz kome oziroma so iz vegetativnega stanja spet prišle k zavesti, o tem, kako so se ujete v svojem telesu zavedale okolice. Tako hudih primerov poškodb glave in možganov je na srečo sorazmerno malo. Bistveno več je nekoliko lažjih primerov, pri katerih prav tako lahko pride do zapletov pri določanju višine odškodnine.
Podcenjevanje posledic
Zavarovalnice v prenekaterem primeru hudih poškodb glave in možganov nočejo prostovoljno izplačati primerne odškodnine, saj podcenjujejo obseg škode oziroma posledice nezgode. Imeli smo primer, v katerem je zavarovalnica najprej trdila, da oškodovanec pretirava, da ni utrpel hudih poškodb glave in možganov ter da mu gre le temu primerno nizka odškodnina. Kasneje, ko se je zadeva reševala na sodišču in je bilo izdelano strokovno izvedensko mnenja o obsegu škode, pa je zavarovalnica nenadoma »obrnila ploščo« in neutemeljeno trdila (pretiravala), da je prizadetost oškodovanca tako velika, da se ni sposoben zavedati svojega stanja in da zato sploh ni upravičen do odškodnine. Na koncu je sodišče prisodilo približno trikrat višjo odškodnino, kot jo je bila pripravljena prvotno plačati zavarovalnica.
Za več informacij preberite še prispevek Višina odškodnine za telesne poškodbe, Odškodnina zaradi posebno težke invalidnost bližnjega, Višina odškodnine – ocena možnosti za uspeh, Nezgodno zavarovanje, dnevna odškodnina in trajna invalidnost, Odmera odškodnine za telesne poškodbe.