Čakanje na odškodnino

Kdaj bom dobil odškodnino? Gre za eno najbolj pogostih vprašanj oškodovancev, saj jih poleg ocene višine odškodnine zelo zanima tudi, kdaj bo ta izplačana. V praksi se žal zelo pogosto zgodi, da zavarovalnice svoje odločitve ne sporočijo najbolj hitro, zato se tudi čakanje na odškodnino lahko zavleče.

Koliko časa bo zavarovalnica potrebovala za odgovor na konkreten zahtevek, je zelo nehvaležno napovedati. Tudi v precej enostavnih zadevah je včasih potrebno čakati nerazumno dolgo, pri bolj zapletenih zadevah pa se pogosto zgodi, da zavarovalnica od oškodovanca večkrat zahteva še dodatna pojasnila oziroma dokazila, s čimer čakanje na odškodnino znova in znova podaljšuje.

Počasnost zavarovalnic

Pri nezapletenih zadevah zavarovalnice včasih posredujejo poravnalno ponudbo že v 14 dneh (kolikor naj bi tudi znašal potreben čas za rešitev zahtevka), pogosteje pa v roku od enega do treh mesecev. Pri bolj zapletenih zadevah se na posredovanje ponudbe lahko čaka celo pol leta ali več. Zgodi se, sicer res bolj redko, da pri spornih zadevah zavarovalnica zavlačuje več let in se nato sklicuje na zastaranje (na kar je treba biti nadvse pazljiv).

Za počasnost zavarovalnic je med drugim prav gotovo krivo zelo veliko število zahtevkov, ki jih zavarovalniški referenti ne zmorejo rešiti v doglednem času. Zavarovalnice, ki na zavarovalniškem trgu nastopajo z nizkimi premijami in tako pridobijo (pre)veliko število strank, se namreč soočajo z večjim številom zahtevkov.

Avtomobilske škode

Pri avtomobilskih škodah se zavarovalnica včasih opravičuje, da ponudbe še ni pripravila, ker ni prejela policijskega zapisnika, ker zavarovanec (povzročitelj) ni posredoval prijave, ker zadevo rešujejo njihove strokovne službe … Pooblaščenec (odvetnik) zavarovalniško poravnalno ponudbo zelo redko prejme v roku 14 dni po vložitvi zahtevka; pogosto je potrebnih več urgenc (opominov), da se zadeva premakne.

Nepotrebno zavlačevanje

Zanimivo je, da zavarovalnica rada zavlačuje s sklicevanjem na nezaključen postopek zoper povzročitelja (zavarovanca) pri sodniku za prekrške, čeprav čakanje na končanje tega postopka absolutno ni potrebno, pogosto tudi z vsebinskega vidika ne (ko se postopek pri sodniku za prekrške ne zaključi z vsebinsko sodbo (ko zadeva npr. zastara)). Zelo podobno je sklicevanje zavarovalnice na nezaključen kazenski postopek – odlašanje s posredovanjem ponudbe pa za oškodovanca pomeni le še nadaljnje čakanje na odškodnino.  

Sodnik za prekrške

V kazenskem postopku in postopku pri sodniku za prekrške gre za povsem drugačen način dokazovanja kot v civilnem postopku – treba je dokazati, da je povzročitelj storil neko kršitev (krivda mora biti povzročitelju dokazana), medtem ko je v civilnem postopku pri krivdni odgovornosti dokazno breme obrnjeno in mora povzročitelj dokazovati, da je ravnal pravilno, da ni kriv. Ker je v avtomobilskem prometu zelo pogosta objektivna odgovornost, se povzročitelj odgovornosti še toliko težje razbremeni. Končno pa na sodbo sodnika za prekrške zavarovalnica sploh ni vezana, večja je vezanost na obsodilno kazensko sodbo (a tudi tu ne gre za avtomatizem, saj je treba upoštevati morebiten soprispevek oškodovanca), kar lahko pomeni povsem nepotrebno odlašanje z odločanjem.

Pri delovnih nesrečah še dlje

Čeprav je čakanje na odškodnino pri reševanju škod iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti pogosto precej dolgotrajno (tudi pol leta in več), pa so še bolj problematični zahtevki iz drugih odgovornostnih zavarovanj, zlasti zavarovanj delodajalčeve odgovornosti. Reševanje zahtevkov zaradi delovnih nesreč običajno traja še dlje kot reševanje avtomobilskih škod. Razlog je pogosto na strani zavarovanca zavarovalnice, ki noče konstruktivno sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, delovna inšpekcija in policija pa se lotita večinoma le raziskovanja hudih primerov delovnih poškodb (pri prometnih nezgodah s telesnimi poškodbami to delo praviloma vedno zgledno opravi policija).

Vsak na svojem bregu

Zakaj nekaterim delodajalcem ni do razjasnitve okoliščin nastanka nezgode? V prvi vrsti mora delodajalec v primeru krivde Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) plačati stroške zdravljenja in bolniških nadomestil, ki so pri težjih telesnih poškodbah lahko astronomski. Teh stroškov ne krije nobeno zavarovanje, čeprav imajo na drugi strani delodajalci velik interes za sklenitev takšnega zavarovanja. Potem je tu še morebitna kazenska odgovornost zaradi opustitev skrbi za varstvo pri delu (kaznivi dejanji ogrožanja varnosti pri delu in tudi povzročitve splošne nevarnosti).

Delodajalci skušajo odgovornost za nastalo poškodbo pri delu pogosto prevaliti na delavca oziroma pomesti zadevo pod preprogo, zato delavca nagovarjajo, naj reče, da se je poškodoval druge. Ko so delodajalci obveščeni, da je poškodovani delavec na zavarovalnico vložil odškodninski zahtevek, so pogosto odklonilno naravnani in skušajo naredijo vse, da ne bi prišel do odškodnine.

Sodni postopek, visoke obresti

Če je v nadaljevanju treba odškodnino uveljavljati v sodnem postopku, se čakanje na odškodnino zavleče praviloma na več let. Ker pa se lahko v sodnem postopku uveljavlja tudi zakonske zamudne obresti, se v veliko primerih tudi večletno čakanje splača. Zamudne obresti so namreč dokaj visoke in znašajo 8 % letno.

Pred leti, v obdobju visoke inflacije, so bile zamudne obresti še bistveno višje in dogajalo se je, da je stranka vložila tožbo zaradi uničenega fičota, po dolgotrajnem pravdanju pa je dobila znesek, s katerim je lahko kupila golfa.      

Preberite tudi: Odškodninski postopek na sodišču, Strokovnjaki za odškodnine, Regresni zahtevki ZZZS zoper delodajalce, Odvetnik za delovne nesreče, Odvetnik za prometne nesreče.