V Sloveniji se letno zgodi približno tisoč prometnih nesreč, v katerih so udeleženi vozniki enoslednih motornih vozil (motorji, mopedi, skuterji …). Odškodnina za poškodbe motorista se izplača iz obveznega zavarovanja AO ali prostovoljnega zavarovanja AO-plus.
Po
statističnih podatkih so za nastanek prometne nesreče največkrat krivi vozniki teh
vozil (najpogosteje neprilagojena hitrost). Po mojih izkušnjah pa nesrečo
pogosteje zakrivijo drugi udeleženci v prometu (krivda za nezgodo se velikokrat
neutemeljeno, pod vtisom statističnih podatkov, pripisuje motoristom).
Če želite priti do odškodnine, je najbolje, da se čim prej obrnete direktno na odvetnike, ki se ukvarjajo z uveljavljanjem odškodnin pri zavarovalnicah oziroma pri drugih odgovornih osebah tako v izvensodnih kot sodnih postopkih. V množici subjektov, ki oškodovancem ponujajo pomoč pri uveljavljanju odškodnine, je smotrno izbrati takšne, ki so res strokovnjaki za odškodnine.
Med oglaševalci, ki oškodovancem obljubljajo visoke oziroma najvišje odškodnine, prednjačijo različne posredniške družbe, ki pa same ne delujejo v postopkih na zavarovalnicah in sodiščih. Vedeti je treba, da strokovnjaki za odškodnine niso kar vsi, ki se za take oglašujejo.
Na odškodnino večinoma pomislimo ob hudih poškodbah, le redko ob lažjih oziroma manjših, ki pa so med najpogostejšimi. Čeprav obseg škode ni posebno velik, oškodovancem pripada denarna odškodnina za lahke poškodbe, zato se splača potruditi, da pridemo do njenega izplačila.
Oškodovanci se sprašujejo, ali jim odškodnina za lahke poškodbe sploh pripada oziroma se bojijo, da bodo stroški večji od izplačanega zneska odškodnine, zato se za njeno uveljavljanje odločijo le redko ali pa čakajo tako dolgo, da zadeva zastara. Toda bojazen, da bi stroški presegli znesek odškodnine, so v večini primerov odveč. Odgovorna oseba mora namreč plačati tudi odvetniške stroške, tako da v primeru sporazumne ureditve zadeve s poravnavo zavarovalnice poleg odškodnine praviloma vedno priznajo tudi stroške zastopanja po odvetniški tarifi. Če zadeve ni mogoče rešiti z zavarovalnico, preostane samo pot na sodišče, kjer pa dejansko lahko nastanejo precej visoki stroški.
Odškodnina za poškodbo pri delu oškodovancu ne pripada v vsakem primeru. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delodajalec odgovoren za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava, delavcu torej pripada odškodnina samo v primeru krivde oziroma objektivne odgovornosti delodajalca. Delodajalci se pogosto branijo priznati odgovornost za nezgodo.
Delodajalec ne odgovarja za vsako poškodbo pri delu, pač pa morajo biti za izplačilo odškodnine izpolnjeni določeni pogoji. Po drugi strani pa je v nekaterih primerih delavec upravičen do ustrezne odškodnine, tudi če mu ni priznana poškodba pri delu. Takšen primer je recimo poškodba, do katere pride na poti na delo, in sicer zaradi vzroka, za katerega odgovarja delodajalec.
Odgovor o višini odškodnine za telesne poškodbe oškodovanci pogosto iščejo na spletu ter pri prijateljih in znancih, vendar so ti viri informacij precej problematični. Znesek odškodnine za telesne poškodbe je namreč odvisen od primera do primera ter številnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti in ustrezno predstaviti. Pri zahtevi po izplačilu pravične odškodnine je zelo pomembno tudi dobro poznavanje sodne prakse.
Oškodovanci imajo pravico do odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo.
Odškodnina za nematerialno škodo
Odškodnine za nematerialno škodo (strah, bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost, odškodnina zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, odškodnina za duševne bolečine ob izgubi bližnjega) ni mogoče enostavno ugotoviti, saj ne poznamo neke formule, po kateri bi se ta odškodnina matematično izračunala. Ponekod v tujini, npr. v Italiji, so izdelali tabele, ki so namenjene poenotenju določanja odškodnin (najbolj znane so tabele milanskega sodišča), hrvaško Vrhovno sodišče je sprejelo orientacijske kriterije za določanje denarnega nadomestila za nematerialno škodo.
Pri nas si pomagamo s sodbami, ki so obravnavale podobne poškodbe oziroma podoben obseg škode. Obstajajo zbirke sodnih odločb Vrhovnega sodišča, v katerih so primeri prisojenih odškodnin razvrščeni po teži poškodb (po Fischerjevem sistemu v šest skupin od zelo lahkih do izjemno hudih primerov) v 16. poškodbenih skupin (poškodbe glave in možganov, poškodbe vida, poškodbe sluha, poškodbe zob in čeljusti, poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber…). Prisojene odškodnine so v zbirkah prikazane tudi v povprečnih slovenskih plačah, da se zaradi padanja kupne moči denarja zagotovi objektivna primerjava skozi daljše časovno obdobje.
Na spletu se pojavljajo nekakšni odškodninski kalkulatorji, kar je sporno (gre zgolj za ceneno privabljanje naivnih strank), saj je, kot smo že zapisali, izračun odškodnine za telesne poškodbe praktično nemogoč.
Odškodnina za materialno škodo
Zaradi telesnih poškodb oškodovancem nastaja tudi materialna škoda: izguba zaslužka (ker v času bolniškega staleža ne morejo normalo delati), stroški tuje nege in pomoči (če so zaradi popoškodbenih težav odvisni od drugih), prevozni stroški (prevoz na zdravniške preglede, preiskave, terapije), stroški nakupa medicinskih pripomočkov, zdravil, samoplačniških pregledov in terapij. V nasprotju z nematerialno škodo lahko materialno škodo določimo bistveno lažje oziroma bolj natančno. Izgubo zaslužka je mogoče enostavno izračunati (npr. razlika med plačo, če bi redno delal, in bolniškim nadomestilom), pri stroških se upoštevajo npr. računi za nakup zdravil, pri prevoznih stroških se upošteva vse prevožene kilometre in se izračuna znesek kilometrine.
Ugotavljanje pravične odškodnine
Zakonodajalec je problematiko višine odškodnine za nematerialno škodo zelo splošno uredil, ko je v 179. členu Obligacijskega zakonika zapisal, da se oškodovancem izplača pravična odškodnina. Kolikšen znesek bo v nekem konkretnem primeru izplačan, pa se na da izračunati, pač pa se ga lahko le okvirno napove na podlagi skrbne analize posameznega primera, kar lahko naredi le ustrezno usposobljen strokovnjak za odškodnine. Izračun odškodnine za telesne poškodbe torej ni mogoč, temveč znesek lahko le ocenimo.
Kljub temu, da imajo v prometnih nezgodah poškodovani sopotniki pravico do odškodnine zaradi utrpelih telesnih poškodb, je nekateri ne želijo uveljavljati. Mislijo namreč, da bo odškodnina za poškodbe sopotnika bremenila povzročitelja, ki je lahko njihov prijatelj ali sorodnik.
A pomisleki niso na mestu, saj se odškodnina za sopotnika skoraj vedno izplača iz obveznega zavarovanja povzročiteljevega vozila. Dvomi poškodovanih sopotnikov izhajajo iz prepričanja, da bo moral povzročitelj zavarovalnici vrniti vsoto, ki jim jo bodo izplačale. To je sicer lahko res, vendar le izjemoma – če bi povzročitelj izgubil zavarovalne pravice. Do tega pa najpogosteje pride, če povzroči nezgodo pod vplivom alkohola ali brez vozniškega dovoljenja.
Odgovornost za prometno nesrečo in potek njenega nastanka se ugotavljata na podlagi zapisnika, ki ga policija naredi ob vsaki nesreči, v kateri udeleženci utrpijo telesne poškodbe. Policija popiše objektivne okoliščine nastanka nezgode, ki so pomembne za dokazovanje kršitev prometnih pravil ter kazenske in civilne odgovornosti za nezgodo. Policijski zapisnik o prometni nesreči je ključen tudi za izplačilo odškodnine.
Policijske ugotovitve so zelo pomembne, saj na njihovi podlagi določimo odgovornost za prometno nesrečo in višino odškodnine. Moje izkušnje kažejo, da je velika večina zapisnikov o prometni nesreči narejena strokovno, kljub temu pa se včasih pripeti, da policisti pri sestavi zapisnika spregledajo pomembne okoliščine nastanka nesreče, ne ugotovijo pravih podatkov oziroma so njihovi zaključki napačni.
O začasni zadržanosti od dela do 30 koledarskih dni odloča izbrani osebni zdravnik, o bolniški odsotnosti (bolniškem staležu) nad 30 koledarskih dni pa odloča imenovani zdravnik ZZZS.
Če zavarovanec ni zadovoljen z odločitvijo imenovanega zdravnika, ima možnost vložitve pritožbe zoper njegovo odločbo.
Pritožbo zaradi nestrinjanja z odločitvijo imenovanega zdravnika ZZZS je potrebno vložiti v roku pet dni od vročitve (prejema) odločbe, s katero je bilo odločeno o začasni nezmožnosti za delo. Pritožbo zaradi bolniškega staleža lahko vloži zavarovanec sam, lahko pa poišče tudi pomoč odvetnika, ki vloži pritožbo zoper odločitev imenovanega zdravnika in ga nato v primeru zavrnitve pritožbe lahko zastopa v sodnem postopu pred delovnim in socialnim sodiščem.
Zdravstvena komisija ZZZS
Če obstajajo razlogi za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo (bolniškega staleža), po naših izkušnjah komisija ZZZS, ki je pristojna za reševanje pritožb, pritožbo ugodno reši. Zdravstvena komisija odloča na podlagi dokumentacije, ki jo prejme od imenovanega zdravnika ZZZS oziroma od osebnega zdravnika, ter dokumentacije, ki jo pritožbi priloži pritožnik. Pred komisijo ZZZS se lahko opravi tudi osebni pregled pritožnika. Za uspešno rešitev je potrebno pritožbo čim bolje argumentirati.
Delovno in socialno sodišče
V primeru neuspešne pritožbe ima zavarovanec – pritožnik možnost, da na Delovnem in socialnem sodišču v 30 dneh vloži tožbo, s katero zahteva, da sodišče odloči glede bolniškega staleža.
V sodnem postopku se spor običajno reši s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi samostojno vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Sodišče običajno postavi izvedenca specialista medicine dela in športa, da odgovori na aktualna strokovna vprašanja. Pri odločanju je pomembno, kakšne zdravstvene težave ima zavarovanec, in tudi, kakšno je njegovo delovno mesto.
Smiselnost pritožbe in tožbe
Po naših izkušnjah je pogosto mogoče že po pregledu obstoječe zdravstvene dokumentacije vnaprej dokaj dobro napovedati, kako se bo zadeva razrešila, in stranki svetovati nadaljnje ravnanje: da je vložitev pritožbe zaradi bolniškega staleža utemeljena oziroma da se ni smiselno spuščati v nepotrebne spore.
Niti v pritožbenem postopku pri ZZZS niti v sodnem postopku ni potrebno plačati sodne takse.
Odvetniška pisarna Matjaž Grebenc | 5. januarja, 2026 Dedovanje
Dedovanje postane aktualno ob koncu življenja. Z vprašanjem, kdo deduje po smrti, se včasih še bolj kot zapustnik ukvarjajo njegovi svojci pa tudi drugi ljudje.
Če zapustnik ne naredi oporoke, se njegovo premoženje deduje po zakonu. Kaj pa, če oporoke ne naredi in nima sorodnikov, ki bi lahko dedovali, kdo deduje v tem primeru? Dedič njegovega premoženja je država.
Brezplačna pravna pomoč(BPP) je namenjena ljudem s slabšim premoženjskim stanjem, da ne bi bili prikrajšani za pravno pomoč pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva. Pod katerimi pogoji in v kolikšnem obsegu lahko upravičenci pridobijo pravico do te pomoči, natančneje ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči.
Iz izkušenj ugotavljam, da bi brez BPP pri uveljavljanju odškodnine marsikdo ostal brez denarja. Če presodim, da bi bilo smiselno pridobiti BPP, stranki predlagam, da vloži prošnjo zanjo na sodišče. Brez BPP je namreč pot do odškodnine za marsikoga zelo omejena.
