Oškodovanec, ki je bil v prometni nesreči telesno poškodovan kot voznik, sopotnik ali pešec, se že med zdravljenjem ubada z vprašanjem, kako do ustrezne odškodnine. Zlasti tisti, ki so prvič v tej vlogi, ne vedo, na koga se obrniti s svojimi vprašanji, dilemami, pomisleki in skrbmi.
Nekateri se zanašajo na reklame, s katerimi različne odškodninske (posredniške) družbe oglašujejo svoje storitve, drugi na priporočila uslužbencev, s katerimi pridejo v stik po nesreči in med zdravljenjem (policisti, medicinsko osebje …). Bolj radovedni ali nezaupljivi obiščejo več odvetnikov in se na podlagi ustvarjenega vtisa (in višine obljubljene odškodnine) odločijo, komu bodo zaupali uveljavljanje odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli v prometni nesreči.
Z uveljavljenjem odškodnine oziroma vložitvijo odškodninskega
zahtevka za škodo, ki je posledica telesnih poškodb, oškodovanci pogosto odlašajo,
zaradi česar zavarovalnica lahko ugovarja zastaranje.
Ker mnogi oškodovanci, ki so bili poškodovani v prometni ali delovni nesreči, ne vedo, kakšne so njihove pravice in kako naj jih uveljavljajo, ničesar ne ukrenejo oziroma ukrepajo prepozno, kar vodi v zastaranje odškodnine.
Huda prometna nesreča oškodovanca pahne v veliko življenjsko stisko. Zaradi obsežnih telesnih poškodb in dolgotrajnega zdravljenja ne more delati, se šolati … Odškodnina ne more povrniti stanja pred nesrečo, a vsaj delno ublaži težko situacijo.
Poskrbeti je treba, da bo priznana in izplačana odškodnina za vso nastalo škodo – ne samo za nematerialno, pač pa tudi za nastalo in bodočo materialno škodo.
Kljub temu, da imajo v prometnih nezgodah poškodovani sopotniki pravico do odškodnine zaradi utrpelih telesnih poškodb, je nekateri ne želijo uveljavljati. Mislijo namreč, da bo odškodnina za sopotnika bremenila povzročitelja, ki je lahko njihov prijatelj ali sorodnik. A pomisleki niso na mestu, saj se odškodnina za poškodbe sopotnika skoraj vedno izplača iz obveznega zavarovanja povzročiteljevega vozila.
Pomisleki poškodovanih sopotnikov izhajajo iz prepričanja, da bo moral povzročitelj zavarovalnici vrniti vsoto, ki jim jo bodo izplačale. To je sicer lahko res, vendar le izjemoma – če bi povzročitelj izgubil zavarovalne pravice. Do tega pa najpogosteje pride, če povzroči nezgodo pod vplivom alkohola ali brez vozniškega dovoljenja.
Kolika je odšteta za tjelesne povrede? Koliku ću odštetu dobiti? Zašto odgovor glede visine pravične odštete za tjelesne povrede nije jednostavan?
Oštećeni se često pitaju na kakvu odštetu za tjelesne povrede imaju pravo, ali u većini slučajeva ni iskusni advokat ne može odmah i precizno odgovoriti na ovo pitanje. Član 179. ZOO-a samo općenito određuje da oštećeni ima pravo na pravičnu novčanu odštetu. Naime, visina odštete za tjelesne povrede zavisi od više ili manje važnih okolnosti.
Zvin vratne hrbtenice je najpogostejša poškodba v prometnih nesrečah. Posebno problematični so nepričakovani močni trki od zadaj in s strani. Odškodnine za zvin vratne hrbtenice se gibljejo od približno tisoč evrov do več deset tisoč evrov.
V prometnih nesrečah je najpogostejša poškodba zvin vratne hrbtenice – glava ob trčenju nenadzorovano zaniha naprej in nazaj. Še posebno problematični so nepričakovani močni trki od zadaj in s strani, saj uporaba varnostnega pasu te poškodbe ne more preprečiti. Predvsem so izpostavljene osebe s predhodno okvarjeno hrbtenico (morebitne prejšnje poškodbe oziroma degenerativne spremembe) in osebe, ki imajo v času trka glavo nagnjeno vstran.
Kolikšna je odškodnina za telesne poškodbe? Kako visoko odškodnino bom dobil? Zakaj odgovor glede višine pravične odškodnine za telesne poškodbe ni enostaven?
Oškodovanci pogosto sprašujejo, kakšna odškodnina za telesne poškodbe jim pripada, a na to vprašanje niti izkušen odvetnik v večini primerov ne more dati takojšnjega natančnega odgovora. Obligacijski zakonik v 179. členu le na splošno določa, da je oškodovanec upravičen do pravične denarne odškodnine. Višina pravične odškodnine je namreč odvisna od številnih bolj ali manj pomembnih okoliščin.
Psihične posledice prometnih nesreč so pogosto spregledane in prizadeti oškodovanci se morajo z njimi večinoma spopadati sami. Te posledice negativno vplivajo tudi na bližnje svojce in na širšo okolico.
Medicina se prvenstveno ukvarja z telesnimi poškodbami, nekako ob strani pa ostaja skrb za psihične posledice prometnih nesreč, ki zelo pogosto spremljajo travmatološko zdravljenje poškodb. Oškodovanci so večinoma prepuščeni sami sebi in zato teh težav pogosto ne rešujejo ustrezno. Dokaj redko, ko so težave tako izrazite, da jih prepozna tudi travmatolog, se v obravnavo vključi psiholog oziroma psihiater.
Ob hujših telesnih poškodbah se oškodovanci soočajo tudi s trajnimi posledicami, ki jih omejujejo na različnih življenjskih področjih. Odškodnina za posledice se obravnava v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Pri hujših poškodbah se največji delež odškodnine izplača ravno na račun odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za posledice je v primerjavi z drugimi oblikami nepremoženjske škode (odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja, odškodnina za strah, odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti) praviloma prisojena v občutno višjih zneskih.
Višina odškodnine
Pri hujših poškodbah se za trajne podlice običajno prisodi dva- do trikrat višja odškodnina kot za vse ostale oblike nepremoženjske škode skupaj. Pri izjemno hudih telesnih poškodbah pa je ta razlika še bistveno večja – odškodnina za posledice je lahko tudi desetkrat višja. Izjemoma se pri najhujših poškodbah, torej pri paraplegiji in tetraplegiji, na sodišču lahko določi enotna odškodnina. Posamične oblike nepremoženjske škode se med seboj namreč prepletajo, za oškodovanca pa končno ni pomembno, koliko odškodnine dobi za vsako odškodninsko postavko.
Posledice niso le fizične
Odškodnina za posledice ni odvisna samo od trajnih posledic, ki se kažejo v anatomskem in funkcionalnem smislu, pač pa predvsem od tega, kako te posledice vplivajo na vsakdanje življenje konkretnega oškodovanca. Ugotavlja se, na katerih področjih življenja je vpliv posledic najbolj izrazit oziroma katera področja življenja so najbolj prizadeta. Poškodbe pogosto zelo omejujejo delovno sposobnost poškodovancev, včasih pa je ta povsem izničena, kar vodi v invalidsko upokojitev. Pomembna pa so tudi druga področja življenja. Po hudih poškodbah so oškodovanci lahko omejeno sposobni za normalno družinsko življenje in za odgovorno starševstvo. Niso več sposobni za aktivno preživljanje prostega časa, za različne športne aktivnosti ali hobije, ki so osmišljali njihovo življenje. Ta oblika nepremoženjske škode pa ima tudi premoženjsko komponento: ker je oškodovanec nesposoben oziroma omejeno sposoben za delo, je prikrajšan zaradi izgube zaslužka, poleg tega je prikrajšan tudi zato, ker potrebuje tujo pomoč pri različnih aktivnostih.
Ugotavljanje posledic
Ocena posledic poškodb se ugotavlja na podlagi izpovedi oškodovanca, na podlagi medicinske dokumentacije o njegovem zdravljenju in na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke. Pogosto so posledice v posamičnem primeru tako obsežne, da je pri ugotavljanju obsega škode potrebnih več različnih izvedencev. Pravična odškodnina za posledice pa ni odvisna le od omenjenih treh parametrov, pač pa nanjo vpliva tudi primerjava z drugimi dosojenimi odškodninami v podobnih primerih oziroma ustrezna umeščenost konkretne odškodnine med prisojene odškodnine v težjih in lažjih primerih.
Duševno trpljenje
Pri zmanjšanju življenjskih aktivnostih se ugotavlja, česa poškodovanec ne more več početi in tudi, kaj vse dela težje in s povečanimi napori. Najpomembnejši pa je obseg duševnega trpljenja, ki ga sproža nesposobnost za določeno aktivnost. V primeru zelo hudih posledic, ko oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, saj tega ni sposoben, ker se svojega stanja ne zaveda (pri komatoznem stanju, pri zelo hudih poškodbah možganov), se tovrstna odškodnina ne izplača.
Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
V praksi se odškodnina izjemoma izplača tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnostih, vendar mora biti ugotovljeno, da je bila prizadetost oškodovanca zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti precejšnja. Sicer pa se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti lahko upošteva v okviru fizičnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja.
Zavarovalnina
Včasih se zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotavlja tudi s pomočjo ocene odstotka trajne invalidnosti po različnih zavarovalniških tabelah za nezgodno zavarovanje. Takšne ocene (ki so nek pomožen pokazatelj zmanjšanja delovnih oziroma življenjskih aktivnosti) pridejo v poštev predvsem v primerih, ko se poleg obsega odškodnine ugotavlja tudi obseg zavarovalnine po sklenjenih prostovoljnih nezgodnih zavarovanjih (poškodovana oseba ima lahko sklenjeno eno ali več nezgodnih zavarovanj in po vsakem od njih je upravičena do zavarovalnine).
Kdo je odgovoren za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok? Otrok, starši, vzgojno-izobraževalnih zavod? Odgovornost otrok je odvisna od njihove starosti (pomembni mejniki so sedem, 14 in seveda 18 let) pa tudi drugih dejavnikov, kar ureja Obligacijski zakonik.
Škodo drugemu običajno naredijo odrasli, vendar pa tudi primerov, ko to storijo mlajši od 18 let, ni malo. Obligacijski zakonik pravi, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Otrok je lahko odškodninsko odgovoren šele po sedmem letu (solidarna odgovornost, če je poleg staršev odgovoren tudi otrok).
